Devetletnik svoji mami, ki ga prisiljuje, naj se uči, reče: »Mama, nehaj mi težiti!« S takim vedenjem otrok kaže, da ga vodi »princip ugodja«, načelo prijetnosti. Mama mu v trenutkih omenjanja učenja postaja zgolj zoprna motnja, ki mu povzroča veliko neugodje. Ko mama omeni učenje, si otrok zamisli, da se uči, in že sama misel mu povzroča močno neugodje. Otrok čustveno postaja »žrtev« učenja, ki se niti še začelo ni. Zato otrok skuša agresivno utišati mamo, za katero misli, da nad njim izvaja »psihično nasilje«.
Večina ljudi se vede (obnaša) v odnosu z nekom ali nečim na osnovi tega, kako se počutijo ob tem človeku, stvari ali pojmu. Občutek prijetnosti v njih sproži željo po bližini. Občutek neprijetnosti pa sproži željo po oddaljevanju. Doživljanje občutka prijetnosti ali neprijetnosti je naš notranji signal, ki nam pomaga oceniti nekaj kot pozitivno ali negativno.
Če bi bile stvari enostavne, bi se lahko ljudje zgolj naslanjali na svoje občutke. Problem je v tem, da so občutja nekoga rezultat njegove notranje obdelave podatkov, in znano je, da ljudje različno notranje obdelujemo informacije. Ni enako, kako se na neko situacijo odzove majhen otrok ali odrasla oseba. Niti dve odrasli in razumni osebi se običajno v neki situaciji ne odzoveta z enakim občutkom, z enakim čutenjem in enakim čustvom. Če je naša nezavedna obdelava informacij napačna, je napačno tudi naše rezultirajoče čustvo. Glede na to nas lahko občutki »varajo«. To še posebej velja za majhne otroke, ki še nimajo dovolj informacij, zato se vedejo (obnašajo) izključno na podlagi tega, kako se počutijo, kako čustvujejo.
Otrok se v prvih mesecih življenja nauči, da je zelo slabo, ko občuti neprijetnost lakote, in da je dobro, ko po hranjenju začuti prijetnost sitosti. Misli, da je vse, kar mu je prijetno, tudi koristno zanj. In vse, kar mu je neprijetno, je zanj škodljivo. Po tej utrjeni logiki otrok igranje z igračkami doživlja kot prijetno in zato koristno. Zahtevo starša, da po igranju igrače za seboj pospravi, pa bo doživel kot neprijetno in zato zanj škodljivo. Zato se otrok hoče igrati in noče pospravljati igračk. Tako motivacijo otroka je Sigmund Freud poimenoval »princip prijetnosti«. Naloga staršev je, da pomagajo otroku premagovati to motivacijo, kajti oseba, ki ostane na tej stopnji, ne bo nikoli postala funkcionalni odrasli. Bo lena, sebična oseba brez delovnih in drugih koristnih navad.
Starši morajo otroka naučiti novo logiko: da ni pomembno vse v življenju zasledovati na podlagi tega, ali je to prijetno ali neprijetno, temveč je pomembno ugotoviti, kaj je koristno in kaj je škodljivo. Seveda se bo otrok taki vzgoji z vsemi štirimi upiral, ker napačno veruje, da ga starši nimajo radi, kadar mu ne omogočajo uživanja oz. ga silijo v neprijetna, mučna dejanja.
Ko otrok končno pod vplivom starša opusti princip prijetnosti, tako da ga ne vodi več merilo »prijetno-neprijetno«, ampak ocena »koristno-nekoristno«, takrat otrok razvije po Freudu prevlado »principa realnosti«. To je velik korak otroka k čustveni zrelosti. Duševne strukture takega otroka so sedaj drugačne, obdelovanje notranjih informacij je kakovostnejše, tako da se otrok sedaj lahko večkrat in bolj varno nasloni na svojo intuicijo in notranje občutke, ki bodo bolj realni kot prej.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
