V pol stoletja starem slovenskem filmu z naslovom “Ne joči, Peter” je predstavljena zgodba iz druge svetovne vojne. Govori o zadolžitvi dveh minerjev, ki morata prepeljati tri vojne sirote iz nevarnega območja, kjer potekajo boji, na varno ozemlje. Rdeča nit je torej skrb minerjev za tri vojne sirote.
Takšna skrb je dejansko nekaj, kar se še kako tiče našega življenja. Čeprav gre za vojno tematiko, je zgodba še kako življenjska.
Kakorkoli obračamo, je skrb za otroke nekaj plemenitega. To je nekaj, kar si zasluži spoštovanje. Otroci imajo tisto, kar dobijo od nas. So zanamci, ki bodo podedovali vse dobro in tudi slabo, ki jim ga bomo zapustili. Ko smo v teh dneh praznovali dan državnosti, je to še bolj aktualno. Namreč, ne gre samo za praznovanje kot tako, temveč tudi za to, kakšen svet in kaj bomo zapustili našim otrokom in zanamcem.
Ravno naše odločitve krojijo prihodnost otrok.
Starši in družba smo namreč velikokrat v podobni situaciji in izbiri, kot so bili minerji. Iz stanja, ki so za otroka boleča, kjer je lahko veliko joka, preiti v stanje, kjer so te solze obrisane, kjer namesto bolečine vlada veselje in radost. Da pa je to možno doseči, so potrebni pravi borci. Ideja in sporočilo tega filma je tudi to, da je prav in potrebno, da se tudi mi borimo za dobro.
Ne samo, da se bomo. Ampak, da pri teh sirotah, nebogljenih, ni druge možnosti, da se pravzaprav drugi, to so odrasli, borijo, ter pri tem uspejo. Da se morajo boriti, ker sicer otrokom ne bo v redu. Zgodba je še kako aktualna tudi danes.
Recimo fiskalno pravilo.
Če se starši in družba borimo za to, da fiskalno pravilo zaživi v ideji in primerni izvedbi, bo otrokom boljše. Da ne rečemo otrokom, počakajte še kakšno leto, ter vas nato prepeljemo na varno območje. Ne. Danes bomo porabili samo toliko kot ustvarimo. In nič več. Ne bomo obremenjevali vas, mlade generacije, ampak vam bomo pomagali.
S tem otrokom pomagamo, da dobijo samo toliko bremena, kot jim pripada. Niso minerji rekli otrokom, dajte nam pomagati. Ne. Ampak so minerji rekli, mi bomo pomagali otrokom.
Podobno je bilo tudi v drugih primerih v preteklosti.
Kot je bilo nedavno objavljeno, smo samo pri nekaj najbolj znanih zgodbah o privatizaciji in prodaji premoženja, uspeli izgubiti 7,8 milijarde evrov brez drugih pozitivnih učinkov. Ker nismo prodali ali nameravali prodati ob ugodnem času, ampak ob neugodnem. Tako je bil vsak državljan Slovenije, tudi otroci, oškodovan za slabih 4.000 evrov. Minerji so zaspali in preveč počivali. Vsi mi smo bili slabi borci, slabi minerji in naše sirote so dobile veliko breme. Po nepotrebnem in po nespameti.
Takšne zgodbe nas lahko izučijo. Tudi za naprej.
Aktualno vprašanje je, kakšen ideal družine, ter lik očeta in mame bomo pustili otrokom. Ter če minerji želijo in hočejo tem otrokom dati to, kar res potrebujejo ali ne. Pri morebitnem referendumu o zakonski zvezi bo šlo točno za to. Smo res minerji, ki skrbimo za otroke? Ki jim bomo zato omogočili očeta in mamo, ali ne?
V referendumu bo šlo samo za to, če otroku pripada oče in mama, ali ne. Smo za to, da pomagamo tem sirotam, da bi imeli pravico da poznajo očeta ali mamo. Ali pa smo proti. Druge možnosti ni.
Ker kakšna bolečina je v otroku, ko ne ve kje je mama ali kje je oče. Je tam v Indiji ali kje drugje? Mogoče tam na Tajskem? Sta dva očeta res prava očeta ali ne? Oziroma, kdo je res pravi in kdo samo namišljeni oče. Nevarno območje negotovosti, osebne stiske, bolečine in žalosti je tisto, kar si otrok ne želi. Samo pravi borci in minerji mu lahko pomagajo, da se to nevarno območje zapusti. Otrok, ki je nemočen, joka. In samo mi smo tisti, ki mu lahko pomagamo, da se ta jok posuši.
Varno zavetje, kamor jih moramo kot družba in kot pravi minerji prepeljati, je samo tam, kjer otrok pozna očeta in mamo. Kdo je eden ali drugi, kje je eden ali drugi, ter kako se z njim redno srečevati.
Podobno je v nedeljo 14. junija 2015 papež Frančišek na trgu sv. Petra v Rimu še enkrat poudaril pomen heteroseksualnih staršev za otroke. Dejal je, da so razlike med moškimi in ženskami sestavni del človeka. “Ne bojte se razlik!” je dejal papež Frančišek. “Različnost je veliko bogastvo, različnost nas povezuje z drugimi.” Zakonska zveza moškega in ženske ne zagotavlja parom samo sreče, temveč je ključna za dobro starševstvo. “Otroci postajajo zrelejši, ko vidijo očeta in mamo; njihova identiteta postaja bolj zrela, ko se soočajo z ljubeznijo svojih očetov in mater, ki presega njihove razlike,” je dejal Frančišek.
Dan državnosti je spomin. Predvsem spomin, da imamo zanamce in otroke.
Obenem je praznik spomin, da tudi danes potrebujemo heroje. Ki so se pripravljeni boriti. Ne zase, ampak za otroke. Za tisto, kar ni samo moja želja, moja sebična želja, ampak za druge, za sirote. Za tisto, kar daje otrokom veselje, kar briše solze tem malim sirotam.
Posušiti solze v očeh teh sirot je možno. Samo od nas je odvisno, če bomo postali podobni tem minerjem, ter bomo slišali vse te krike, vso to bolečino in stisko otrok. In če bomo zmogli to sočutje.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
