Lahko se zgodi, da hodiš po svetu, kakor da je prazen, pa čeprav imaš okoli sebe veliko ljudi. To se zgodi, ko imaš skoraj vse, pa ti manjka samo tisto, kar je zate bistveno. Ko se mi je to zgodilo, sem odkril, da je ta »osamljenost« lahko pogubna. Bolj kot je človek osamljen, bolj se zapira vase, svoj pogled upira samo še v svoje probleme in tako sčasoma ne vidi nič več, kakor le še temo in obup.
Takšno je življenje brez ljubezni.
Toda moja dejstva so vendarle drugačna. Velika noč je. Kristus je vstal. In Jezus je po vstajenju stopil v sredo svojih v temo zazrtih učencev. Tako tudi vame. Pogovor s prijateljico me je streznil, čeprav sem njene besede jemal, kakor da me ostro zabija.
Povedala mi je, da nisem edini, ki ima probleme.
Bilo je, kakor da bi kdo odprl okno in sem spet videl. Začel sem poslušati, začel sem spet deliti življenje. Ker živimo življenje samo, ko ga delimo z drugimi. In tako me je ljubezen oživila, ko me je odprla navzven. Kajti ena od skrivnosti ljubezni je, da vedno ustvarja skupnost. In ustvarjati skupnost zame pomeni ljubiti. Da, stopiti ven iz svojega kroga in se dotakniti človeka ob sebi. Okušati njegovo življenje, grenko-sladko zmes nebes.
»Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,34b-35)
Besedilo je homilija na 5. velikonočno nedeljo. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
