O Delovi sobotni predvolilni anketi, edini, ki je bila v celoti izvedena po prelomnem ponedeljku prejšnji teden, je bilo prelitega že kar nekaj črnila. Kljub nezanesljivosti takšnih merjenj se mi nad njo ne zdi ravno pametno samo zamahniti z roko.
Jasen trend
Za volilne ankete je vsaj že zadnje desetletje značilno, da v glavnem dobro zadenejo trend, četudi zgrešijo v (včasih pomembnih) podrobnosti. Tako ni leta 2004 skoraj nihče pravilno napovedal zmage Janševih, vendar so vsa predvolilna merjenja dala vedeti, da je nekdaj neulovljiva prednost liberalnih demokratov dramatično skopnela.
Seveda smešna prednost statistično povsem nerelevantne desetinke odstotne točke Jankovićeve liste pred SDS Delovi raziskavi lahko vzame kako točko in privabi komu na usta nasmeh v slogu »saj sem vedel«. Toda procesi, ki se skrivajo za številkami, se mi ne zdijo nelogični.
Lahko bi rekli, da se začenja dogajati nekaj ravno obratnega od tistega, kar je zaznamovalo vsaj vse zadnje leto. Na levici, ki je bila doslej razbita in fragmentirana, prihaja po Jankovićevem »kronanju« do razmeroma hitre homogenizacije. Slednja je – če številke iz ljubljanskega časnika vsaj približno držijo – celo hitrejša in izrazitejša od napovedi. Vsekakor pa skoraj ni več prostora za dvome o tem, da bo Pozitivna Slovenija v precejšnji meri zasenčila vso podrast na levi.
Kumrova šifra
Že pred časom izrečenim napovedim, da pomeni Jankovićev nastop politično smrt Zaresa, se sedaj pridružuje še dokajšnja verjetnost popolnega zatona liberalnih demokratov. To bi pomenilo popolno izginotje nekdaj vsemogočne Drnovškove druščine, kar se niti približno ni zgodilo niti takrat, ko so ji primat prevzeli socialni demokrati. Uničuje jih prav njihovemu na las podobni kalni ideološko-politični profil ljubljanskega župana in njegove tovarišije.
Medtem ko se Desus po letu sanj o delitvi neba s pticami vrača na raven male stranke, se za parlamentarno preživetje po dveh desetletjih vedrenja in oblačenja (znova pričakovano) borijo Jelinčičevi nacionalisti. Pozitivna Slovenija jim utegne iz jader pobrati ves veter protestnih glasov. Kar je sicer paradoks, ker je gospodarja prestolnice podprla vsa zarjavela družbena elita in je sam izrazit proizvod preteklih, ne kakšnih v prihodnost usmerjenih tokov. Ampak imidž s politiko neokuženega menedžerja dela svoje.
Najbolj kriptična pa je v sedanjem trenutku izjava glavnega tajnika socialdemokratov Dušana Kumra, da je njegova stranka pripravljena predčasnim volitvam »žrtvovati le polovico svojih glasov«. Tega seveda bržkone ni moč razumeti drugače, kot da se – ne presenetljivo – tudi v dosedaj vodilni glavni stranki močno spogledujejo s »kolektivnim prebegom« tja, kjer je srce: k ljubljanskemu županu. In napoved o žrtvovanju glasov je prejkone jasen namig volivcem, kaj bo 4. decembra prava izbira.
Konec primata?
Če se na levici sile stekajo, na opozicijski strani prav v odločilnem trenutku začenjajo odtekati. Res je sicer, da Virantov vstop, ki je bil precej bolj nepričakovan od Jankovićevega, saj se je nekdanji minister še bolj kot ljubljanski župan zaklinjal, da na volitve ne gre (sam), SDS do sedaj po nobenem merjenju ni stal že pridobljenih glasov. Toda vsaj trenutno je vsekakor zaustavil ne samo sanje o petdeset plus, ki so tako ali tako bile le malo več od bobneče retorike, ampak tudi o kakšnem bistvenem skoku čez trideset odstotkov. S tega vidika psihološkega učinka fenomena Virant skoraj ne moremo preceniti.
Drugače kot nekateri komentatorji sem namreč prepričan, da bo glavni boj kot že leta 2004 in leta 2008 tisti za »zlato medaljo« in bo tudi po volitvah odločalo olimpijsko štetje in ne točkovanje kot v svetovnem pokalu. Za Janšo omenjeno pomeni nenadejane težave v izredno pomembni etapi poti do volitev. Posebej še, ker je – v tem se mi zdi Delova anketa povedna – poenotenje za novim vodjo doslej vladajočih steklo tako hitro in ker se zdijo morebitna jedra odpora proti njegovi hegemoniji, Pahorjev krog v SD in del liberalcev v Zaresu, odrinjena čisto na rob.
Foto: Delo