Naši mladi so naše upanje za našo prihodnost

Špela Pucelj (levo) in Neža Repanšek(desno), ponosni predstavnici Skupnosti katoliške mladine na predsinodalnem srečanjem v Rimu. / Foto: Facebook SKAM»Ah, ta mladina,« je pogosto slišan stavek. Ko sem bil sam še mlad, sem mislil, da imajo starejši prav in da smo res slabi in nevredni zaupanja. A so prav mnogi med nami zasedli in še zasedajo vodilna mesta; prav mi smo tisti, ki zavestno (ne)izkoriščamo aktivno in pasivno volilno pravico, z davki polnimo različne državne in občinske proračune, predvsem pa smo starši današnje tako imenovane mladine. Čeprav smo bili sami deležni kritik, smo danes odrasli in funkcionalni, čeprav ne popolni.

Tudi mi vse prevečkrat ponavljamo taisti stavek, ki smo ga bili deležni v mladosti: »Ah, ta mladina.« Ravno ta mladina pa je upanje za prihodnost.

Svet in z njim Evropa se pred našimi očmi tako hitro spreminjata, da se le s težavo prilagajamo novonastalim situacijam in še težje najdemo odgovore na sprotne izzive. Kot starši, vzgojitelji, učitelji, profesorji, novinarji itn. smo zaradi hitrih in nam nepoznanih sprememb prestrašeni – in ta strah prenašamo na svoje mlade, ki prek nas spoznavajo, koliko je ta svet odraslosti varen. Ker se mi sami ne počutimo varnih, mladi od nas dobijo informacijo, da je svet odraslih nevaren; in zato ne želijo vstopiti vanj, ampak podaljšujejo dobo odraščanja. »Ah, ta mladina, do tridesetega so doma.«

Če si upamo biti iskreni do sebe, si moramo priznati, da svoje mlade vzgajamo in usposabljamo za življenje, za katerega niti ne vemo, kakšno bo v naslednjih desetih, dvajsetih letih. Ekološke, demografske, tehnološke, verske, ekonomske in politične razmere se bodo tako drastično spremenile, da bodo prinesle izzive, ki jih danes lahko komaj slutimo, kaj šele, da bi nanje že imeli odgovore. Mnogi med nami se bomo takrat le stežka prilagajali spremembam in v veliko pomoč nam bodo tedaj odrasli ljudje, ki bodo gonilna sila družbe. To pa so naši sedanji mladi. Prav oni so upanje, da nam bodo v zelo spremenjenem svetu na jesen življenja stali ob strani in nam pomagali pomirjeno preživeti starost.

Zato opustimo kritike in strahove ter mladim dajmo vero v Boga in v njih same, da jih v negotovih časih ne bo strah, temveč da se bodo znali in zmogli soočiti z novimi izzivi in se ustrezno odzvati nanje. Naši mladi so naše upanje za našo prihodnost.