Nedavno je v tragični nesreči svojo življenjsko pot sklenil ,, matematik znamenite univerze v Princetonu in dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo ter številnih najvišjih priznanj za dosežke na področju matematike. Ob njem je v nesreči preminila tudi njegova soproga Alicia Nash. Ljubitelji filmov se boste Johna Nasha spomnili po z Oskarji nagrajenem filmu Čudoviti um, kjer je genialnega matematika upodobil Russel Crowe.
Nash je v svoji disertaciji na 27 straneh in pri 21. letih dognal, da igralci nekooperativne igre lahko dosežejo največjo korist zase ob predpostavki, da vsi želijo kar se da povečati lastno korist in da se pri igri med seboj ne dogovarjajo o tem, kaj naj storijo. Njegova ugotovitev in matematična izpeljava njegovega ravnovesja je tedaj pomenila bistveno novost v teoriji iger. Bistvo Nashevega ravnovesja je v tem, da gre za strategijo, ki vsakemu igralcu omogoča dosego največje koristi ob pogoju, da noben igralec ne pridobi dodatne vrednosti, če bi samostojno spremenil svojo odločitev. Nashevo ravnovesje je zelo preprost in intuitiven koncept, ki mu Nash sam v resnici ni dajal posebne teže. Nash je večino svojega plodnega ustvarjanja pred in tudi med hudo in dolgotrajno boleznijo namreč reševal najzahtevnejše matematične modele.
Zgodilo se je, da je ravno zaradi svojega preboja na področju teorije igre najbolj zaslovel in tudi prejel Nobelovo nagrado iz ekonomije. Koncept Nashevega ravnovesja se je namreč uveljavil na mnogih področjih življenja in je danes standard, ki bi ga naj poznal vsak univerzitetno izobražen človek. Najbolj spretni in vešči kriminalisti s pomočjo koncepta Nashevega ravnovesja od storilcev kaznivih dejanj dosegajo priznanja in ugotavljajo vpletenost sostorilcev, Nashevo ravnovesje pomeni vožnjo z avtomobilom po isti strani ceste v isto smer, Nashevo ravnovesje lahko uporabimo pri določanju cen v modelu oligopolne konkurence, pri pogajanjih z delodajalci in na splošno v vseh okoliščinah, kjer je pri našem vedenju prisoten element strateškega odločanja, tudi pri odločitvah v družini.
Najsi bo matematika še tako uporabna reč, pa z njo vsega vendarle ne moremo razlagati. Dejavnikov koristnosti, ki izhajajo iz neke strateške odločitve v nekih konkretnih okoliščinah z enačbami ni moč docela pojasniti niti ljudje pri svojih odločitvah nimamo na voljo vseh relevantnih informacij o tem, kako drugi vrednotijo svoje odločitve in kakšna so njihova pričakovanja o naših odločitvah. Enkrat se v podobnih okoliščinah vedemo tako, spet drugič drugače. Nashevo ravnovesje je zato bolj od natančnega izračunavanja izidov v strateških igrah in ocenjevanja možnosti medsebojnega manipuliranja v igro vpletenih strani pomembno kot način dojemanja strateških odločitev in kot zavedanje, da ima vsaka stran praviloma vedno svoje lastne interese in svoj lasten način za njihovo uresničevanje. Pogoj o obstoju lastnih interesov pri igralcih je ključen element Nashevega ravnovesja in je Nashu omogočil elegantno zaprtje zagonetke, česar sicer ne bi mogel storiti.
Kako skozi prizmo logike Nashevega ravnovesja oceniti strategijo članov vodstva univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (UKC) v zvezi s primerom Radan, in kako oceniti nastope ministrice za zdravje? Ali se ministrica in člani vodstva UKCja vedejo skladno z njihovimi najboljšimi interesi in informacijami, s katerimi razpolagajo? Je odstop vodstva UKC in ministrice za zdravje Nashevo ravnovesje njihove igre? Ali se je medicinska sestra, ki bi naj glede na lastno pričevanje na ukaz izklopila dotok kisika bolniku, odločila skladno s svojimi najboljšimi interesi? Bi ravnala podobno, če bi se zavedala možnosti, da jo lahko odkrijejo in bi v svojo oceno koristi od sprejetja in od zavrnitve ukaza vključila možnost zapora za umor druge stopnje? Je spolni akt na delovnem mestu Nasheva strategija tudi ob upoštevanju možnosti, da so akterji pri dejanju zaloteni?
Za konec: Kako naj torej storim da bo prav? Odgovor na to vprašanje je pogojen od okolja, v katerem delujemo. Če bi se povsem enak John Nash s povsem enakim matematičnim genijem rodil v Sloveniji, mu najbrž ne bi bilo dano odkriti koncepta Nashevega ravnovesja za nekooperativne igre, saj je pri nas v ospredju kolektivistična miselnost in ne zasebni interes. Modus operandi v Sloveniji je kolektiv in ne posameznik. Nashu bi s tem zmanjkal ključen element njegovega koncepta: posameznik s svojim lastnim interesom. Morda pa bi odkril matematične pogoje za obstoj ravnovesja v nacionalnem interesu oziroma v interesu kolektiva, kdo bi vedel.
Kakorkoli obrnemo, argumentirano se ne da zanikati dejstva, da nenehno spraševanje kolektiva »Kako naj storim, da bo prav?« pomeni uokvirjanje genija in povzroča visoke stroške izgubljenih priložnosti. Na to vprašanje je najbolje iskati odgovore s pomočjo najboljših lastnih presoj in skozi proces učenja na preteklih odločitvah in na način prostovoljnega sodelovanja in ne podrejanja. Morda je čas, da Slovenci pričnemo sestopati s socialističnega Olimpa na plodna in realna tla svobodne družbe in postanemo produktivni zemljani, ki nam bo življenje skupaj z Nashi v veselje, ne v napoto, in se pričnemo truditi svobodno in brez prisile sprejemati odločitve, ki bodo najboljše za nas in za naše najbližje ter ob dopuščanju možnosti, da podobno počnejo tudi vsi ostali. Ob tem bomo postajali vse bolj strateški in samozavestni, tudi bolj moralni in bolj človeški, naše odločitve pa bodo vse bolj pretehtane in umerjene.
Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
