Homilija na 17. navadno nedeljo, leto A
Sedemletna deklica je prišla k svoji mami s pomembnim vprašanjem: »Ali je Bog kot odrasli ali kot starši?« Mama jo je začudeno pogledala, ker sama ni videla nobene razlike. »O, pa je,« ji je odgovorila hčerka. »Odrasli te imajo radi, kadar si priden, starši pa te imajo radi vedno.«
Isto vprašanje sem si nekega dne postavljal tudi sam. Naredil sem nekaj zelo slabega. Nekaj tako slabega, da me je bilo sram živeti. A duhovniški poklic je neizprosen. Ravno tak, najslabši, sem moral k maši, ker seveda ni bilo nikogar drugega, ki bi lahko maševal namesto mene. Sem pač mašnik in to je moja služba, še več, moje življenje: biti pri maši z Jezusom, ga držati v rokah, ga jesti, ga deliti ljudem.
A to niso tako težke stvari. Veliko težja, ne, najtežja stvar je to, da se Jezus zaupa tem mojim umazanim rokam, da se popolnoma prepusti mojemu grešnemu srcu in me ima rad, kot bi bil najboljši človek na svetu. In jaz stojim pred njim, gledam, kako me ima rad in vem, da si tega nikakor ne zaslužim. Da bi bila zame pravična klofuta, da me kdo pretepe ali vsaj ozmerja, ali pa da prejmem kakršnokoli kazen, ki jo pričakujem, ki si jo celo želim, naučen iz sveta ljudi, ne pa, da se mi daje jesti.
Toda on ne bo odšel nikamor, on ne bo naredil ničesar drugega, kot to, da me bo imel rad, četudi bom naredil najslabše stvari. Poljubljal me bo s svojo ljubeznijo, tudi če bom najgnusnejši človek na vsem svetu.
Zame je to največji zaklad, ki sem ga odkril v svojem življenju. Kdor ga nima, naj pride k njemu. Naj pride domov.
Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
