Že nekaj dni po lokalnem radiu poslušam, da se naj tisti, ki želijo za nekaj prihodnjih mesecev prejemati višjo socialno podpro, javijo z dodatnimi prošnjami. Mnenja sem, da se na ta način dajejo reveži na medijski boben, saj je marsikaterega sram, da je prisiljeni »fehtati«! Živeti pod pragom revščine vseh, ki so vestno odslužili delovno dobo, pa je sramota za postkomunistične vlade, ki nam na polstoletni podlagi vladajo že 22 let.
Ta »novi kiks« naše sociale oziroma postkomunističnih vlad še povezujem z drugim kiksom, kako brezbrižno in vehementno so se ukinile državne pokojnine. Kiks je v tem, da se te niso obravnavale individualno! Res so bili primeri, da so to pokojnino dobivale tudi žene tajkunov, ki jim v prejšnjem režimu, kakor tudi v tem režimu, ni bilo potrebno delati, da bi imele normalno pokojnino. Hočem povedati, da so sedaj prizadeti tisti, ki zaradi narave bolezni res niso mogli delati.
»Janša mi je pokojnino dal, Pahor pa mi jo je vzel«!
Kot smo doživljali, so se nam pod vladami postkomunizma zniževale pokojnine, dvigovale pa so s cene oskrbe v upokojenskih domovih! »Nasprotni učinek« tudi zato, da se sedaj naš denar odteka v takšne privatne domove na Hrvaškem, kjer so podobni domovi za polovico cenejši.
Bom konkreten na mojem še svežem primeru: Žena s poklicem, ki ga zaradi narave bolezni ni mogla nikoli opravljati, je tako ostala brez normalne pokojnine oziroma jo je po 65. letu dobila kot državno pokojnino v višini 183 evrov. Ta pa ji je bila z vlado Pahorja ukinjena, (ker da imava previsok cenzus v skupnem gospodinjstvu, ki je znaša za razmejitev bogatih in manj bogatih pri 13.780,00 evrov. Žena je namreč solastnica hiše, vikenda, sam pa imam še pokojnino, avto, …! In če ženo kdo sedaj o tem kaj vpraša, vehentno zabrusi: »Janša mi je pokojnino dal, Pahor pa mi jo je vzel«!
O »krivdi« za ukinitev ženine državne pokojnine
Ta je torej v tem, da sva si zgradila hišo in še potem vikend, da imava avto, hranilno knjižico, itd. In to pa smo bili tisti »še iz stare šole«, ki so nas starši malo drugače vzgojili, kot je bila moralnopolitična vzgoja v komunizmu. Bila je krščanska vzgoja za življenje, da je pač potrebno biti skromen in delati. Drugi, ki pa niso bili tako vzgojen, pa so si privoščili večkratne počitnice ob morju ali celo na prestižnih destinacijah v svetu in tako sproti zapravili vso plačo in še morda kakšen kredit. In ti še danes delajo tako! Zdaj pa so post komunistični oblastniki zadevo speljali tako, da moramo tako vzgojeni za priučeno skromnost in delavnost plačevati davek. Poznam tudi primere, da so takrat nekateri, ki so bili »organizirani«, dobili kredite za gradnjo hiše, pa te nikoli niso sezidali, ampak so namenski kredit uporabili za drage avtomobile in dopustovanje na prestižnih destinacijah po svetu.
Marsikatere ceste, elektrike, telefona, vodovoda ne bi bilo v zakotnih predelih Slovenije, če ne bi bilo vikendašev, ki so si domove ali vikende postavili na podeželju, kjer skoraj ni več ljudi, in na ta način ohranili kulturno podeželje, da ga ni ponovno prerastel pragozd.
Naš denar odteka v upokojenske domove na Hrvaškem
Ko sem iskal možnost starostnega bivanja za bolno ženo pri nas in omenjal Hrvaško, so na sociali rekli, da je ugodnost tudi pri nas, če z ženo kot hipoteko zastaviva nekaj imetja. Ta nasvet sem doma, ko sem iz vrta gledal hišo, ki se jo z znojem naredil, sem ta nasvet eliminiral. Tako je odločil tudi sin, da bi potem »nekdo« na našo lastnino držal roko čez! Tega nebi prenesel, še zlasti ne, da bi to bil tisti oderuh (direktor s plačo okrog 5000 evrov), ki v domu z pretiranimi cenami odira reveže! Sicer pa tudi vsak normalno krščansko vzgojen starš želi svojemu otroku kaj zapusti! In tako sem sklenil, da na Hrvaškem rajši plačam polovično ceno doma, saj s preostankom pokojnine še lahko skromno živim. Omenim še, da je od Zavrča do Varaždina zadnja leta zraslo kakšen ducat takšnih domov, v katerih je trenutno vsaj polovico Slovencev. Slišim pa, da je tako povsod ob mejah Slovenije s Hrvaško.
