V zadnjem času se vse večkrat sliši in bere, da je tudi v Sloveniji težko dobiti ustrezno delovno silo. Za Nemčijo velja podatek, da manjka že 1,4 milijona delavcev. V Sloveniji je težko dobili osebo, ki je pripravljena delati kakovostno, zavzeto, ki se je pripravljena ob delu tudi učiti. To velja zlasti za v javnosti niže ovrednotena dela, torej v tovarni za strojem, v gostinstvu, prometu, slišimo tudi, da je premalo negovalnega kadra v bolnišnicah.
Kje poiskati vzroke za takšno stanje? Zagotovo drži, da plače v večini podjetij pri nas niso primerljive s plačami v Avstriji, Nemčiji in drugih zahodnih državah, drži tudi, da marsikje šefi in lastniki nimajo korektnega odnosa do zaposlenih – po domače: jih izkoriščajo.
Po drugi strani bi se pa morali vprašati, kakšna je vzgoja v naših družinah. Kakšen odnos imajo starši do dela? Delajo z veseljem ali iščejo način, da bi delali čim manj? Ali svoje otroke navajajo na redna opravila v gospodinjstvu, na redno delo v šoli, na spoštljiv odnos do hrane, saj jo je tudi treba plačati?
Če že govorimo o številkah, se pa ustavimo še pri številu otrok oz. mladih, ki vsako leto končajo šolanje in potem iščejo zaposlitev.
O tem bomo izvedeli kaj več v pogovoru z direktorjem Zavoda RS za zaposlovanje, Območne službe Kranj Urošem Kopavnikom.
Ustrezna priprava na poklicno delo je tudi prostovoljstvo med študijem
Po izobrazbi ste socialni delavec, in to že kar dolgo, torej imate čut za ljudi in težave, s katerimi se srečujejo, službeno se ukvarjate predvsem s tem, kaj in kako naj ljudje delajo in tako preživijo. Kakšne spomine imate na težave v zvezi z zaposlovanjem takrat, ko ste sami stopili na trg dela? Če greva pa še malo nazaj: ste se že med študijem videli na tem področju?
Uroš Kopavnik: Če začnem na koncu: večina študentov in jaz nisem bil nobena izjema, med študijem še nima natančno oblikovanih kariernih smeri in ciljev. Ali če povem povsem po domače, nimajo pojma kaj in kje bi delali. To pride, kakor vse v življenju, sproti. Imel sem pa cilj, da poleg teoretičnega znanja in študija (ki sem se ga trudil dokončati redno in v roku) krepim tudi strokovne in splošne kompetence. Kaj ti bo znanje o delu z ljudmi, če tega že med študijem ne poizkusiš v praksi? Kako boš vedel, kaj pomeni narediti »korak več«, če nisi pred tem vsaj nekaj dni delal prostovoljno? Torej, veliko sem delal prostovoljno in že iz tega so izšle in prišle priložnosti za polprofesionalno udejstvovanje.
Izredno rad sem tudi bral in pisal, kar mi je pomagalo takrat in mi pomaga sedaj. Pri svojem delu denimo ne uporabljam orodij, kot so kladivo, izvijač, žaga …, temveč orodja za komuniciranje – v najširšem smislu. Tu pa v prvi vrsti igrata vlogo jezik in ljubezen do jezika. Tako da je bila moja naloga do samega sebe, da po diplomi čimbolj povežem formalni del in pridobljene kvalifikacije z neformalnim delom, z mehkimi veščinami in znanjem.
Tudi zaposlovalce zanima neformalno znanje kandidatov za zaposlitev
Naprej je bilo razmeroma enostavno ugotoviti oziroma se je hitro pokazalo, da so moje takratne nadrejene bolj kot diploma, ki je bila seveda predpisan pogoj, zanimale neformalne izkušnje pri delu z ljudmi. In to so tudi izjemno cenili, za kar sem jim še danes hvaležen, in to trg dela ceni tudi danes. Je bil pa takrat, to je bilo leta 2004, precej večji razkorak med družboslovnimi in tehničnimi vedami. Slednjih je bilo že takrat premalo, obojih pa je premalo danes. Sploh takih, ki bi imeli kompetence, kot sem jih že omenil. Glede mojega čuta za ljudi, upam, da ga imam, bi pa seveda o tem več vedeli povedati moji nadrejeni, moje sodelavke in seveda naši uporabniki. Na Zavodu sem delal na praktično vseh delovnih mestih, kjer je šlo za delo na terenu, neposredno z uporabniki in tu je bilo šole zame kar veliko.
Če domačih ljudi za delo ni dovolj, jih Zavod poišče v tujini
Kako dolgo se že kažejo tendence, da bo kmalu premalo ljudi za delo?
Uroš Kopavnik: Ljudi, kandidatov za delo najbrž ne bo nikoli premalo, je pa za določena mesta premalo domačih delavcev. Če potreb naših delodajalcev ne (z)moremo pokriti z domačimi kandidati, je pač normalno, da se ozremo dlje, čez mejo. Naša naloga na ZRSZ je, da servisiramo trg dela in poskrbimo, da imajo delodajalci ustrezne delavce. Seveda imajo domači delavci absolutno prednost, a če teh ni ali pa iz najrazličnejših razlogov niso ustrezni, poskrbimo, da delodajalci dobijo tuje, če jih seveda želijo in če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Delodajalce razumemo kot svoje ključne partnerje in v nobenem primeru ne želimo, da ostanejo brez delavcev, ko in če jih potrebujejo. Seveda pa tu govorimo o strukturnem neskladju na trgu dela in to traja že vsaj deset let.
Mladi imajo velikokrat premalo interesa za delo in nerealna pričakovanja do delodajalcev
Včasih se pogovarjam s podjetniki, ki pripovedujejo, da veliko mladih nima pravega odnosa do dela, da jih nobeno delo ne veseli, ampak jim je vse odveč. Kako globok je ta problem in kje vidite rešitev?
Uroš Kopavnik: Odnos je bistven, in to iz obeh strani deležnikov na trgu dela, tako delojemalcev kot delodajalcev. Problem ustreznega odnosa je veliko večji kot pomanjkanje priložnosti za zaposlitev. Veste, 18 let se že poklicno ukvarjam z zaposlitvenim svetovanjem, osnovnim, poglobljenim, individualnim, skupinskim … Skoraj pri vsakem mojem predavanju ali osebnem svetovalnem razgovoru je bila tema odnosa moje osnovno izhodišče.
Dejstvo je, da imajo pri vzpostavljanju ustreznega odnosa težave predvsem mladi. Njihova pričakovanja do delodajalcev so pogosto nerealno visoka ter obratno, zahtevnost do sebe (disciplina, red, točnost …) izredno nizka in … raztegljiva. Problem je torej zelo velik, in to ve vsak soliden delodajalec, ki bi rad pridobil kader, s katerim bo gradil podjetje in prihodnost. Rešitev vidim v tem, da se o tem pogovarjamo in da mlade, otroke, čimprej seznanimo s tem, da »ni zastonj kosila«. Kako bomo starši in pedagogi to naredili, je druga stvar, ne gre pa tega zanemariti. V obdobju srednje šole in fakultete je za take nauke že malce (pre)pozno.
V praksi je to tako, da je delodajalec pripravljen prej zaposliti manj usposobljenega kandidata, ki pokaže spoštovanje, pripravljenost za trud in učenje, odnos in ustrezno motivacijo, kot pa vrhunskega strokovnjaka, ki ne zna delati v ekipi, ki zamuja, ni zanesljiv, ni motiviran niti ne zna reči dober dan, kaj šele hvala in prosim. Ja, včasih je treba dobesedno toliko malo, da prehitimo konkurenco.
Napredek pri svetovanju mladim je v tem, da se ne forsirajo več le visokoleteči in zveneči poklici, saj lahko človek veliko doseže kot obrtnik
Ko sem hodila v osnovno šolo, so ravno začeli testirati nas, učence, da bi nam laže svetovali nadaljnje šolanje. Ko sem hodila v gimnazijo, so uvedli srednje usmerjeno izobraževanje, ki se je izkazalo za neustrezno. Kaj sedaj opažate na področju usmerjanja mladih v odraslo življenje, kamor spada tudi izbira poklica?
Uroš Kopavnik: Pri nas, na ZRSZ, to področje imenujemo poklicna orientacija in karierno svetovanje. Ker smo osrednja inštitucija na trgu dela, se za to čutimo poklicane in kompetentne. Torej, pri delu z mladimi opažam nekaj napredka v smislu, da se ne poudarjajo niti ne forsirajo več le domnevno visokoleteči in zveneči poklici, kot s zdravnik, pravnik, menedžer …, ampak ustrezno ceno dobivajo tudi obrtniški, rokodelski poklici. To je prav in to si naša mladina zasluži. Zakaj nekdo, ki mu ne gre pri splošnih predmetih in najbrž ne bo hodil v gimnazijo, ne bi mogel biti odličen mizar, kuhar, orodjar? In pri v tem užival, si ustvaril ugled in zgradil kariero? S tem privzgojimo in povrnemo samozavest tistim, ki se s tem ukvarjajo ter vrednost njihovemu delo, torej obrtniškim storitvam in dejavnostim.
Premalo pozornosti posvečamo poklicnim željam in življenjskemu poslanstvu mladih
Druga stvar, no, ta me pa skrbi, pa je, da tem razmislekom sploh ne posvečamo nobene pozornosti, ne dajemo vrednosti, teže. Mladi vse do konca čakajo, kam bi se vpisali, in si ne postavljajo vprašanj, kaj me zanima, kaj me veseli, kaj si želim in koliko sem se za to pripravljen potruditi. Pa bi bilo zelo koristno, predvsem zaradi dolgoročne sreče in zadovoljstva v poklicu. Kako naj vedo, kaj jih zanima, veseli, kakšne talente imajo, če tega niti ne poskušajo odkriti? Ali pa jih nihče ne vpraša, ko bi bil za to čas? Pa smo spet tako pri prostovoljstvu kot pri hobijih, ki jih imamo in nam že nekaj povedo o nas.
Človek več pridobi, če na razpotju izbere težjo pot namesto lažje
Se vam zdi, da je lahko eden od vzrokov za pomanjkanje delavcev tudi premalo otrok v družinah in napačna vzgoja, pravzaprav razvajanje otrok? Družina je tisto primarno okolje, kjer razvijemo vrednote.
Uroš Kopavnik: Ne slepimo se, za nekoga je vrednota zdrava ambicioznost ter trud za doseganje osebnih in družbenih ciljev, za drugega pa je vrednota delo po liniji najmanjšega odpora, izigravanje sistema, tudi socialnih pomoči, ter iskanje bližnjic. Velikokrat povem, da sem se izjemno veliko naučil, ko sem šel, 14 let star, na Petrol čistit avtomobilska stekla. Naučil sem se, da se s pridnostjo in ustreznim odnosom do dela in do strank da kar dobro zaslužiti.
Razvajanje je slaba popotnica za življenje, in če smo na razpotju, izbrati lažjo ali težjo pot, vedno svetujem izbiro težje. Bolj nas bo obogatila, pripravila na življenje in konec koncev opremila s to ali ono kompetenco, s katero bom imel na trgu dela večjo vrednost in s katero bom premagal konkurenco. Tako preprosto je to! Več otrok v družinah pa pomeni tudi to, da so tem otrokom vrednote in pojmi, kot so: privajanje, dogovarjanje, potrpežljivost, delo v skupini, komunikacija …, položeni že v zibko. Vrhunski menedžerji in guruji komunikacije in svetovanja danes ugotavljajo, da so to izjemno pomembne kompetence.
Imeti otroke je predrago, ne vzdrži
Se vam zdi, da se v družbi že poraja zavedanje o tem? Je že kdo začel opozarjati na to, da če ne bo otrok, družba ne bo preživela? Konec koncev starogrška civilizacija, pravijo, da je propadla zato, ker preprosto niso imeli več otrok.
Uroš Kopavnik: To je širše vprašanje, o katerem imam seveda svoje osebno mnenje – in tu se z vami in vašo trditvijo strinjam. Je pa dejstvo, da na nataliteto in demografijo vpliva mnogo dejavnikov, med katerimi je trg dela samo eden izmed njih. Priznam in odkrito povem, da me zmoti, celo zaboli, ko slišim par, da »ne bo imel otrok, ker je to predrago in si ne more privoščiti«. Vsaj kar se trga dela tiče, lahko mirno ugotovimo, da kdor zna, zmore in želi delati, bo delo dobil, in to ne nujno za minimalno plačilo. Pred desetimi leti ni bilo tako, danes pa je in te realnosti smo vsi lahko samo veseli.
Ali so zaposleni na zavodih za zaposlovanje in centrih za socialno delo že govoriti o tem?
Uroš Kopavnik: Na naših delovnih sestankih in timskih obravnavah se pogovarjamo predvsem o tem, kako učinkovito in ažurno ustreznim delodajalcem zagotoviti ustrezen kader. Slednjega pogosto res ni, a razlogi so lahko spet zelo številni. Tako kot so številni razlogi, zakaj denimo nekdo nima otrok. To spoštujemo in sprejemamo, a če je govor o ekonomki, zaposlitveni plati, sem svoje povedal v prejšnjem odgovoru.
Najtežje zaposljiv je tisti, ki si zaposlitve sploh ne želi
So iskalci zaposlitve, ki so zaradi smeri svoje izobrazbe težko zaposljivi, pripravljeni na prekvalifikacijo?
Uroš Kopavnik: V praksi samo zaradi svoje izobrazbe po definiciji še nihče ni težko zaposljiv. Na težjo zaposljivost bistvenejše vplivajo drugi dejavniki, ti so zdravje, dolgotrajna brezposelnost, nizka motivacija ali pa popolna odsotnost želje po zaposlitvi. Najtežje zaposljiv je tisti, ki si zaposlitve sploh ne želi. Z vsemi drugimi pa je laže – pač med svetovalno obravnavo ugotovimo, kje so ovire, kje se zatika in potem naredimo načrt, kako to rešiti, in od tod je ob izredno nizki brezposelnosti ter veliki ponudbi na trgu dela lahko meja samo še nebo. Pripravljenost na prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo pa je na sodobnem trgu dela tako ali tako ena osnovnih kompetenc fleksibilnosti, prilagodljivosti.
Pogled v novo leto: optimizem in pogum veljata
Pa vaš pogled naprej z vidika sedanjosti, morda nekaj misli ob novem letu?
Uroš Kopavnik: Sam sem realistično optimističen. Ne samo trenutno, ampak že nekaj časa večina ključnih kazalcev na trgu dela in v gospodarstvu kažejo, da smo na pravi poti. Številke pač ne lažejo, potrebe delodajalcev so iz dneva v dan večje. Tudi v krizah se očitno kar znajdemo, kar je nekaj dni nazaj potrdil tudi ugledni tednik The Economist. Torej so priložnosti tu, okolje za uspeh je vzpostavljeno. Drugo je odvisno od nas samih in naših odločitev. Sam se vedno sprašujem in osredotočam na tisto, kar se da narediti, ne česar se ne da. Ob pozitivni naravnanosti in zavedanju lastne odgovornosti, je, kot sem že omenil, meja res samo nebo. Želim si, da bi se tega zavedali predvsem tisti, ki šele stopajo na karierno pot.
Pa srečno, zdravo in uspešno 2022. Optimizem in pogum veljata!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
