Posebneži so povsod, vendar vsi nimajo medijske in opozicijske podpore. Pravijo, da nismo popolnoma nič drugačni oz. slabši od drugih Evropejcev. Zato ni drugega razloga kot neuspešna vlada, ki je kriva za slabo sliko pandemije v Sloveniji. Strinjam se, da verjetno res nismo dosti drugačni od drugih narodov z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi. Pa vendarle obstaja razlika.
Tudi drugje se srečujejo s posebneži, ki s svojimi idejami in razlagami, zakaj nasprotujejo ukrepom, iščejo pozornost javnosti. Povsod so tudi pogosto celo bolj brutalni protesti proti ukrepom. Vendar pa niso nikjer deležni izjemne medijske podpore glavnih medijev in ključnih opozicijskih strank. Nekako je razumljivo, da tu iščejo svojih pet minut skrajneži tako na levi kot t. i. desni strani političnega spektra.[1] Medtem ko državotvorne opozicijske stranke vladam sicer gledajo pod prste, ne nasprotujejo pa jim pri uvedbi ukrepov, ki so tako in tako večinoma posledica svetovanja epidemiološke in ekonomske stroke.
Družinska izkušnja o spoprijemanju z virusom
Ta uvod je bilo sicer že velikokrat povedan in nikakor ni moje avtorsko delo. Tu bi rajši podal konkretno izkušnjo, kako lahko tudi družina prispeva z aktivnim ravnanjem pri preprečevanju/premagovanju težav, ki so na vidiku, oz. kako živeti v obdobju, ko se borimo z nevarnostjo okužbe.
Epidemijo smo začeli spremljati, preden je prišla v Evropo. Stopili smo v akcijo in poskušali najti zaščitne maske. Preverili in obnovili smo nujne zaloge živil in potrebščin skladno z navodili na spletni strani Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Z zavzetostjo smo spremljali navodila strokovnih služb, jih upoštevali in skrbeli, da bi z njimi ozaveščali čim več oseb, šivali maske in se odgovorno obnašali ter varovali starejše člane družine. Ni bilo lahko, ampak najstarejša članica družine je praktično od začetka epidemije brez običajnih stikov s svojimi sinovi, snahami, vnuki in pravnuki. Poskrbimo, da se videvamo, a le v varni razdalji, kot to dopuščajo ukrepi. Tudi to se da izvajati, če vsi ravnamo odgovorno.
A velikokrat je človek dobil občutek, da so ukrepe prenekateri državljani jemali, kot da so to ukrepi politike oz. represija s strani stranke SDS. S tem se samo izkazuje pripadnost; če ne upoštevamo ukrepov pa nasprotovanje totalitarni politiki janšistov. Takega fenomena, kakršnega so ustvarili mediji v Sloveniji, nismo zasledili nikjer drugje. Iz tega razloga je prišlo do odkritega odklanjanja ukrepov in posledice smo doživeli vsi, še najbolj pa naši starši, saj je bilo zaradi tega preveč nepotrebnih žrtev.
Odgovorno ravnanje je velikokrat izgovorjeno navodilo s strani pristojnih. Ali smo to sposobni pravilno razumeti? Ali poznamo ukrepe odgovornega ravnanja? Glede na rezultate epidemije, lahko sklepamo, da je odgovor ne.
Naša mama kljub mnogim preizkušnjam v življenju še kako rada živi
Danes, ko začenjam pisati to besedilo, je naša (skoraj) 89-letna mama dobila podaljšano vozniško dovoljenje. Da ga je pridobila, je opravila vse potrebne teste. Tega se neizmerno veseli, ker tako ostaja samostojna. Zelo rada uživa življenje, kar ji ga je še ostalo. Upam, da čim dlje. Pa ni malo pretrpela. Najlepša mladostna leta je bila v Nemčiji v taborišču, po vojni ji je takoj umrl oče, hiše ni bilo več in so tako živeli kot podnajemniki na skednju. Uspelo ji je, da se je kljub revščini ter nasprotovanju izšolala in kot učiteljica dočakala pokoj. Z močno voljo do življenja je preživela marsikatero hudo diagnozo, ki bi marsikoga strla. Ali imamo pravico, namerno ogrožati svoje starše, ti pa naj se ne bi imeli pravice ubraniti groženj po prezgodnjem slovesu od življenja?
Po prepričanju nasprotnikov ukrepov bi »tastari« tako in tako enkrat v bližnji prihodnosti zaradi bolezni in starosti pomrli. Nekaj mesecev ali let tako ni pomembno. Zato res ni treba zapirati celotnega naroda. To, da bolnišnice pokajo po šivih, jih ne zanima.
Menim, da to ni pošteno, še manj pa človeško. Zakaj torej marsikateri državljan Slovenije podaja izjave, kot jih slišimo (»saj bodo tako in tako kmalu pomrli naši tastari«, »tako se jih lahko znebiš, tastarih« ipd.)? To lahko razumemo kot pozivanje k uboju, kar pa je v civilizirani družbi kaznivo.
Vse zgodbe pa niso srečne
Zgornje in podobnih za zdaj srečnih zgodb je v Sloveniji verjetno veliko, veliko pa je tudi manj srečnih zgodb. Zgodb, zaradi katerih je bilo po nepotrebnem veliko osebnega in družinskega trpljenja. Res je, da je bilo veliko smrtnih primerov v domovih za ostarele, na katere svojci niso mogli vplivati. Nisem strokovnjak, da bi ocenjeval, ali za ta denar, ki ga kot družba vlagamo v dolgotrajno oskrbo, dobimo ustrezno storitev. So pa bili zagotovo najmanj primerno nagrajeni tisti, ki so prejeli prek sedemdeset milijonov evrov za študije o dolgotrajni oskrbi, pa očitno nimajo nobene slabe vesti zaradi tega.
Medijem pod vplivom (sedanje) opozicije z dejanji sledijo vsi, ki so vezani nanjo
Da obstaja povsod precej ljudi, ki nimajo empatije do drugih ljudi, je tudi razumljivo. Da so med njimi (tudi ustavni) pravniki, množica učiteljev, celo kakšen zdravnik, tudi duhovnik (ti štirje poklici so bili včasih deležni splošnega zaupanja s strani prebivalstva), je tudi razumljivo. Ni pa razumljivo, da so oni sedaj najpomembnejši svetovalci za glavne medije in liderje tranzicijske levice.
Njim pa seveda sledijo vsi, ki so kakorkoli odvisni od njih. Sindikati so v večini nasledniki sindikata, ki je bil del SZDL,[2] in so torej neposredno vezani na naslednice Zveze komunistov. To pa so vse t. i. levičarske stranke in jim pač morajo biti zvesti. Enako velja za vse višje uradnike in funkcionarje, kateri nikakor to niso mogli postati, če jim ni uspelo ostati na kadrovskem situ, ki ga ima v svojih rokah tranzicijska levica. Da o t. i. nevladnih organizacijah, prisesanih na javni denar in odvisnih od svojih na oblasti, niti ne govorimo.
Covidskeptiki so takoj podprti s strani osrednjih medijev
V sedanji situaciji so predvsem v škripcih odgovorni ravnatelji, katere je večinoma postavila na položaje levica, se pa zavedajo, da virus ne izbira na podlagi političnega prepričanja. Še kako resnično se kaže moje predvidevanje, da nas lahko pred epidemijo reši samo cepljenje. Seveda se tudi tu najdejo superstrokovnjaki zdravniki, ki cepljenju nasprotujejo. In takoj dobijo pomembno mesto na javni RTV oz. kakšnem drugem mediju glavnega toka, ki so v spregi z levim delom političnega spektra. Pa se najdejo učitelji, ki se nočejo testirati pred vstopom v šolo, in takoj jim priskoči na pomoč ustavni pravnik. Tudi zanj(e) se najde takoj najbolj gledan čas na RTV.
Ampak nekoč bo treba narediti obračun
Dovolj sem že star, da sem prišel do ugotovitve (pa pri tem nisem edini), da se v življenju vse nekako izravna. Ali zato poskrbi Bog ali pa naša narava (pri tem mislim na naše ravnanje), niti ni pomembno. Dobro se načeloma plača z dobrim in slabo s slabim. In to ne nujno osebno, temveč najpogosteje prek potomcev. Če se zaradi egoizma odločimo, da otrok ne bomo imeli, je to sčasoma pogosto eno izmed najbolj bolečih plačil. Zase še ne morem reči, za našo mamo pa lahko rečem, da je za dobro poplačana z dobrim.
[1] Zakaj poudarjam t. i. skrajni desni strani? Zato, ker so po mojem (pa ne samo mojem) mnenju privrženci neonacistov in fašistov v resnici bratje skrajnim levičarjem. Vsi so pač zagovorniki socializma, tj. upravljanja države prek (njihovega) strankarskega uradništva. To je treba stalno ponavljati in poudarjati.
[2] Kaj so ti Kardeljevi umotvori dejansko bili, tako in tako ni bilo nikomur povsem jasno. Za SZDL se spomnim, da je to bila najširša ljudska fronta, kot so umetelno razlagali za to poklicani.
