Že leta smo po vsakokratni spremembi oblasti vajeni množičnih zamenjav ne le na najpomembnejših položajih na ministrstvih, temveč tudi na vodilnih mestih v podjetjih v večinski državni lasti. Proces je vsakič enak. Stranke na oblasti razrešujejo in imenujejo, novopečena opozicija pa jih obtožuje kadrovskega cunamija. Nesramežljivo, kot da štiri leta poprej sama ni ravnalo popolnoma enako.
Pri tem v zadnjih letih, ko po vsakih volitvah pride do menjave strank na oblasti, lahko lepo vidimo, da skupaj s strankami prihajajo in odhajajo tudi eni in isti funkcionarji. Dober primer sta denimo Janez Kopač in Borut Jamnik na levici, oziroma Vitoslav Türk na desnici. Da pri enih in drugih bolj, kot za strokovnjake, gre za politično zveste kadre, je vidno iz dejstva, da še nihče med njimi ni uspel priti na podobno visok položaj v zasebnem sektorju. Razen v podjetjih, ki so močno prepletena s politiko.
Easy come easy go
Skratka, easy come easy go, vmes pa so parkirani v raznih Ultrah ali bankah. Zaradi tega seveda kadrovski cunami ni tragedija. Vsaj ne zaradi tistih, ki so razrešeni. Je pa tragedija zaradi tistih, ki so imenovani. Povsem prav imajo nekateri bolj radikalni ideologi z obeh strani, ki trdijo, da je nasprotna stran politično nastavila kup nesposobnežev, ki jih je nujno potrebno zamenjati. Problem je v tem, da hkrati molčijo ob političnem imenovanju enako nesposobnih kadrov s svojega pola.
Tako ni bila nobena tragedija razrešitev Aleša Guliča z mesta direktorja Urada za verske skupnosti, saj je možakar vendar bil več kot očitno politično nastavljen, za nameček pa v svojem mandatu ni pokazal ničesar, razen ponesrečenega poskusa spremembe Zakona o verskih skupnostih. Odstop generalnega direktorja policije Janka Gorška je kljub zgražanju opozicije, Katarine Kresal in Pavla Gantarja, veliko manj sporen od neokusne igre nekdanje ministrice za notranje zadeve ob njegovem imenovanju.
Čez mejo dobrega okusa
In tako z leve na desno in nazaj. Zaman čakamo na tisti preboj v miselnosti, ki ga je napovedoval prejšnji predsednik vlade, a so mu ga s figo v žepu minirali kar lastni poslanci in koalicijski partnerji. Še naprej smo priča nastavljanju poslušnih kadrov, katerih edina odlika je, da so v pravi stranki. Ne trdim, da so slaba vsa imenovanja. A če je bila odstavitev vodstva AUKN, katerih poteze so včasih dosegle že kar farsične razsežnosti, več kot upravičena ali celo nujna, se poskus imenovanja Vitoslava Türka prav v ničemer ne razlikuje od imenovanja Aleša Guliča za direktorja Urada za verske skupnosti.
Da pa se vedno da pasti še nižje, je vlada pokazala v primeru imenovanja direktorja Uprave za pomorstvo. Milan Hrvatin je seveda pomemben član SDS, a to ni največji problem. Ko pa zvemo, da je gospod bil pravnomočno obsojen zaradi uporabe službenega denarja v zasebne namene, ter, da je nekoč v gostilni nekomu grozil s pištolo in celo streljal, pa bi moralo biti konec heca. Sprašujem se, kaj si misli pristojni minister, in če se temu to zdi normalno, bi moral po mizi udariti prvi minister. A le zakaj, če molčijo tudi vsi ideologi in podporniki.
Človek se vpraša, s kakšno moralno pravico se potemtakem SDS obrega ob Jankovićevo imenovanje Marka Jakliča za direktorja Lekarn? Ali nam je zato, ker “oni drugi počnejo isto”, res vse dovoljeno?
Vir fotografije: primorske.si
