Spoštovani, v veliko čast mi je, da se lahko na tako eminentnem kraju, kot so Študijski dnevi Draga – zbor slovenskih izobražencev iz zamejstva in domovine, predstavi veliki narodni buditelj, duhovnik in politik Virgil Šček (1889–1948), izjemnem človeku, ki je živel in delal v času največjih preizkušenj pod tremi totalitarizmi 20. stoletja.
Ko mi je po treh letih vztrajanja in nagovarjanja končno uspelo nagovoriti Ivana Sivca, da napiše knjigo o Ščeku, si nisem niti od daleč predstavljal, da bo Sivec napisal tako imenitno delo, vredno filmske upodobitve, in da bo ta knjiga postala tako verodostojno in živo pričevanje nekega časa, ki smo ga Slovenci s hudimi poškodbami narodnega telesa vendarle preboleli. Si pa danes zaslužimo, da bi bila pričevanja o tem v programu obveznega čtiva za našo mladino.
Boris Pahor meni, da je bil Virgil Šček eden najsposobnejših in najbolj poštenih Slovencev
Ko sva s Sivcem tuhtala, kakšen naj bo naslov knjige, sva si bila ob vprašanju, kakšen bi bil pravi naslov knjige, oba v hipu enotna, ko sva na pokopališču v Avberju, kjer počiva Virgil Šček, zagledala stavek na njegovem nagrobniku. Zagledala sva namreč citat iz njegovega poslovilnega pisanja nekaj mesecev pred smrtjo. Ta citat se glasi : »Ljubil sem slovenski narod.« In pri tem je ostalo in prav je tako, saj mislim, da najbolj odraža bistvo človeka, ki ga je pisatelj Boris Pahor, ki je s Ščekom tudi osebno sodeloval pri časopisu Mali list, označil za enega najsposobnejših in najbolj poštenih Slovencev.
Zbirka Slovenski narodni buditelji, ki bo upam dosegla vsaj deset ali več knjig, je v osnovi mišljena, da iz pozabe iztrga ljudi, ki so zgled in kažipot današnjemu izgubljenemu človeku. Nismo samo narod hlapcev, smo tudi narod srčnih, pokončnih in sposobnih ljudi.
Ko je Ivan Sivec pričel pisati to delo o Ščeku, ga je njegov značaj tako prevzel, da je večkrat rekel, da spi z njim in da je to zato, ker sta si z Virgilom Ščekom značajsko močno podobna. In v nekem smislu sta si res podobna – po izredni delavnosti in discipliniranosti ter inovativnosti in raznolikosti njunega dela.
Ob nastajanju knjige pa je v meni vseskozi tlela želja, da knjigo, še za časa njegovega življenja izročim pisatelju Borisu Pahorju. In to se je hvala Bogu res zgodilo. Boris Pahor je potem v zahvalo napisal vrstice, ki jih prilagam posebej.
V zbirki Slovenski narodni buditelji bodo predstavljeni izključno duhovniki – tudi tisti, ki so delovali v politiki
Sicer pa zbirka Slovenski narodni buditelji ne bo izključno izpod peresa Ivana Sivca, bo pa on v njej najbolj znan in zastopan avtor. Treba pa je omeniti še to, da bo posvečena izključno duhovnikom, kajti če kdo, so oni najbolj odgovorni in zaslužni za narodov obstoj. Naredili so največ in tudi v bodoče velja, da prav oni lahko naredijo največ. To je seveda spričo poklica, ki ga opravljajo, povsem naravno in razumljivo. Duhovniki so najbolj izobraženi, so stalno med ljudmi, nimajo družinskih obveznosti in vse ljudi sprejemajo kot del istega občestva, ki mu služijo v veri. Naj pa ob tem poudarim ne najmanj pomembno dejstvo, da so duhovniki tudi materialno neodvisni in po definiciji nevezani na materialne dobrine. Vse te okoliščine jih predestinirajo k voditeljstvu in buditeljstvu za narod.
Če nekoliko ironično zapišem, lahko rečem, da Slovenci potrebujemo svoje ajatole – v dobrem pomenu besede seveda. To velja toliko bolj, ker danes v Cerkvi in svetu velja pravilo o ločitvi Cerkve od države, med ljudmi pa je prisotna nekakšna samoumevna, čeprav nesprejemljiva drža, ki se ji reče beg od politike.
Politika je kurba, se sliši na vsakem koraku, vendar to ne drži. Taki so namreč premnogi ljudje, ki jo prakticirajo in jo tako naredijo. V resnici je lahko izredno plemenita in Šček to dokazuje. Tri leta je bil narodni poslanec in naredil je ogromno. Od poglavij, ki so najbolj vredna spomina, je nepozabno tisto o sprejemu narodnega poslanca Ščeka z veličastnim dogodkom v Števerjanu, ko se je sprejem Franceta Bevka spremenil v triumf Virgila Ščeka. Zgodovinski dolg je, da Števerjancem, ko bo čas, na literarnem večeru obudimo ta spomin s poglavjem, ki v knjigi opisuje ta dogodek. Upam, da se bo to zgodilo kmalu, še pred letošnjo zimo.
Virgil Šček je imel moč in pogum – tudi za to, da se je uprl hierarhiji
Moram pa reči, da je bilo Sivcu pisati o Ščeku lahko – Virgil Šček je namreč odprta knjiga, kjerkoli je bil, je pustil sledove – tudi v obliki zapisov: od Paberkov, Drobtinic do Lokavskih starin in Malega lista, ki je bil v resnici velik časopis. Mali list se je imenoval zgolj zato, ker je hotel z imenom konkurirati Il Piccolu. V arhivih pa še danes lahko občudujemo ne samo njegovo plodovito pisanje, pač pa tudi njegovo izredno lepo pisavo, predvsem pa posluh za življenjske probleme ljudi.
Virgil Šček je zgled in pohujšanje obenem. Zgled duhovnikom in pohujšanje politikom, kako se politika dela v narodnem interesu, in to v času, ko je bilo nujno treba stopiti čez rob. Ali kot pravi predsednik države: v težkih časih se preizkuša človekov osebni in narodov kolektivni značaj. Prav zaradi in po zaslugi Ščeka in tedanjih čedermacev smo Slovenci dobili tisti del narodnega ozemlja, ki je po zavezniških načrtih začasno pripadel nekdanji coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, razen Istre in morskega teritorija seveda.
Virgil Šček je imel moč in pogum, da se je uprl hierarhiji, če in ko ta ni upoštevala narodovih pravic ali pa je s pasivnostjo omogočala represijo v narodovo škodo. Njegove polemike s tržaškim škofom Antoniom Santinom so odmevale celo po tedanji Jugoslaviji in Italiji. Po radiu Trst A smo jih lahko slišali tudi v sicer hermetično zaprtem medijskem prostoru totalitarne Jugoslavije.
Virgil Šček je tudi Alcideju De Gasperiju odkrito povedal resnico
Na koncu tega dela razmišljanja pa želim poudariti podnaslov: Od Ivana Trinka do De Gasperija. Ivan Sivec je dal poglavjem tudi takšne naslove: Materina beseda, Očetov zgled in Bratova smrt. To so zame ključni poudarki te knjige. Smrt brata Evgena je povezana s prihodom Ivana Trinka Zamejskega in njegovim zborovanjem na Opčinah. Dvajsetletni Evgen je v zanosu navdušenja nad Ivanom Trinkom v nevihti vztrajal na mrazu in dežju tako, da ga je sam Trinko moral odpeljati z odra. Ampak posledica je bila smrtonosna pljučnica. Bratova smrt je Virgila tako pretresla, da se je odločil za duhovništvo in hojo po bratovi poti.
De Gasperija pa omenjam za to, ker v predzadnjem poglavju beremo, kako je nalil čistega vina enemu od poznejših očetov Evrope Alcideju De Gasperiju. V poglavju Bolje pod hudiča namreč pokaže, da fašizem ni bil nobena kratkotrajna epizoda v slavni zgodovini Romanov na Apeninskem polotoku. Za Slovence je bil to boj za življenje in obstoj, ki nam ga je tudi po zaslugi tako pokončnih mož, kot je bil narodni buditelj, politični in duhovni vodja Virgil Šček, vendarle uspelo preživeti. Zato upam, da bo ta knjiga še komu, predvsem pa mladim duhovnikom, zgled za hojo po njegovi poti.
Knjiga o Virgilu Ščeku bo prevedena v italijanščino – jo bo Republika Slovenija dala kot protokolarno darilo Republiki Italiji?
S tem prehajam v zaključni del tega razmišljanja, ki je logično nadaljevanje konkretnih dejanj, kakršnih je bil sposoben Virgil Šček: gre za prevod te knjige v Italijanščino, v jezik naših tedanjih gospodarjev, da bodo končno naši sosedje iz pričevanja te knjige izvedeli, kako smo Slovenci uživali v blagodatih fašizma. Prepričan sem, da so rojaki Danteja, Michelangela in Da Vincija sposobni sprejeti to pričevanje.
Ko sem 108-letnemu pisatelju Borisu Pahorju povedal to idejo, namreč predlog za prevod, mi je rekel: »Odlično, odlično – to je treba storiti. Čestitam vam zanjo.« In če še malo razmislim – res je ideja dobra in nujna z več vidikov. Najprej gre za to, da nobene zgodovinske komisije in njihova poročila, ki jih bere le malokdo, o poravnavi medsebojnih odnosov in zamer med Italijani in Slovenci ne morejo povedati tega, kar pove knjiga, ki je živo pričevanje. Naj zdaj to pričevanje Italijani berejo v lastnem jeziku.
Naj povem, da že imam odlično prevajalko in da prevajanje že poteka. Pravkar sva podpisala pismo o nameri za prevod. Delo bo končano v štirih mesecih ali najkasneje do konca leta, do konca predsedovanja Slovenije svetu Evrope pa prav gotovo. Naj slovenska država dvesto izvodov prevedene knjigo s spremno besedo podari Republiki Italiji kot protokolarno darilo. To bo pripomoglo k medsebojnemu spoznavanju in spoštovanju obeh narodov. Italijanski prevod knjige Ljubil sem slovenski narod pa naj bo spodbuda sosedom, da naredijo isto, naj popišejo in pričevanjsko – literarno zabeležijo blagodati komunizma, ki so jih oni jih pretrpeli z naše strani. Mi se bomo potrudili, da bo njihovo pričevanje prevedemo v slovenščino.
Kdo vse bo predstavljen med slovenskimi narodnimi buditelji – duhovniki?
Spoštovani, s tem zaključujem. Danes tukaj žal ni gospoda Ivana Sivca – trenutno je nekje ob Baltiku. Kmalu bo nazaj in z novo vnemo bo nadaljeval pisanje o dveh znamenitih duhovnikih Valentinu Staniču, ki ga dobro poznajo Avstrijci in Nemci, in o škofu dr. Antonu Mahniču, prvi žrtvi fašizma na Slovenskem, sicer pa nekdanjem škofu na otoku Krk in kandidatu za svetnika pri Hrvatih. Knjiga bo človeška podoba dr. Mahniča, ki jo je na Slovenskem s svojo neverjetno nestrpnostjo do Katoliške cerkve vseskozi gojila in uspešno skazila slavna Spomenka Hribar. Sledili pa bodo tudi drugi narodni buditelji, med njimi goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej.
Upam, da bo nadaljevane letošnjega leta omogočilo pisanje in predstavljanje knjig iz zbirke Narodni buditelji in literarne večere v več krajih po Sloveniji. Obenem pa pozivam vladajočo koalicijo in vse parlamentarce, da pristopijo k prenovi šolskega kurikuluma za vzgojo narodne zavesti med mladino. To bi bila prava stvar. Ni res, da ni ugoden čas za to. Za prave stvari je vsak čas pravi.
Po knjigi o Virgilu Ščeku bi lahko posneli film
Knjiga, o kateri pišem, je lahko kot scenarij za film vsekakor vredna tudi filmske upodobitve. Gre za celovečerni igrani film in televizijsko nadaljevanko v več delih. Ščekov čas od leta 1920 do 1948 še ni pravično popisan. Od požiga Narodnega doma v Trstu, v katerem se začne Ščekova zgodba, še nismo dobili filma o tem usodnem času, ki so ga močno zaznamovali tudi drugi duhovniki – slovenski narodni buditelji od Primorske do Prekmurja. Njihovo delo je bilo bogato in plodno, a naš spomin nanje počasi pojema.
Nekoč so govorili: »Kultura in prosveta naša bo osveta,« danes ne potrebujemo maščevanja, ampak verodostojen spomin.
Potrebujemo pa tudi aktivno kulturno politiko, ki bo odnos do izročila narodnih buditeljev iztrgala pozabi. Brez spoštovanja žrtev in dejanj velikih mož in žena naše zgodovine smo obsojeni na izgubo identitete. Brez nje pa ni življenja, ki je vredno življenja. In kot pravi Fran Levstik: »Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti.«