Narodno zavedni državljani Republike Slovenije se počasi poslavljamo od epidemije in se, vsaj v mislih, že oziramo naprej, na prihajajoče volitve. Volili bomo poslance Državnega zbora in s tem tudi bodočo vlado. Pred nami je sicer lep, a hkrati nadvse odgovoren čas. Prav bi bilo, če bi se kot celota, kot narod in tudi kot posamezniki nanj pripravili. Izvoliti bomo morali modre, sposobne in poštene ljudi, in to iz vseh strank. Za kandidate ne bo dovolj, če so dobri govorniki ali všečni kako drugače. Za vodenje države so potrebne še druge lastnosti, predvsem ljubezen do domovine in spoštljiv odnos do vseh državljanov.
Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 smo volili v skladu s predvojno demokratično tradicijo in si s tem odprli pot med evropske države
Tridesetletna demokratična izkušnja, odkar smo se znebili enoumnih političnih zablod in smo postali samostojna evropska država, nam lahko koristi. Najprej v dobrem – takrat smo v širšem smislu še imeli demokratično zavest, podedovano izpred vojnih časov, in smo šli na volitve ter v okviru Demosa volili v skladu z v narodu še vedno prisotno slovensko demokratično zavestjo. Izvolili smo tudi krščansko demokracijo, naslednico prvotne Slovenske ljudske stranke, ki se je medtem preimenovala, a ohranila staro, zares slovensko in evropsko demokratično usmeritev. S tem smo si odprli pot za sprejem in priznanje naše nove države. Takrat so evropske države še vodile krščansko usmerjene vlade in so nas prejele kot brate. Druge stranke nam niso bile naklonjene, nobena nas ne bi priznala.
Na političnem prizorišču pa so še vedno bile tudi stare sile s svojo komunistično revolucionarno miselnostjo, ki nam tudi niso bile naklonjene. Na novo nastajajočim strankam z levo usmeritvijo, ki so se v Sloveniji rojevale, je bila krščanska demokracija odveč in kaj hitro so poskrbele, da je osamosvojitvena vlada na čelu z Lojzetom Peterletom, predsednikom Slovenskih krščanskih demokratov, morala odstopiti. Sledila so politična prerivanja sem in tja, ki so prisotna še danes. Ali smo se iz vsega tega kaj naučili? Poglejmo nekaj konkretnih dogodkov, ki so poučni. Vsak si lahko poišče svoje mesto in držo.
Boj proti nalezljivi bolezni lahko dobimo samo tako, da složno upoštevamo zaščitne ukrepe
Nalezljiva bolezen covid-19 nas je presenetila in močno razburkala našo državljansko zavest. Ko smo se že zavedali, kako nevarna je, in sta zdravstvena služba ter izvršna oblast zahtevali, da nosimo maske, je dolgoletni poslanec v Državnem zboru (DZ) ponujeno masko demonstrativno zavrgel, češ da je to domislica nedemokratične oblasti. In ko se je epidemija tako nevarno razširila, so nas morale te iste oblasti povabiti in z odlokom svetovati, da se damo cepiti.
Poslušali smo razlage, da je cepljenje nujno potrebno, če hočemo epidemijo preboleti. Minister za zdravje Janez Poklukar je celo prosil: »Prosim vas, cepite se!« in prošnjo je javno ponovil. Ob vsem tem pa se je isti poslanec v DZ spet uprl, češ da o bolezni ni bil dovolj informiran. Če se tako obnašajo izvoljeni poslanci v DZ, ko odkrito in samovoljno odklanjajo zdravstveno stroko in nujno potrebne ukrepe vlade, kako naj se obnašamo drugi državljani?
Kljub mnogovrstnim težavam je odgovorni vladi uspelo, da smo ohranili funkcioniranje države in javnega življenja. Zasluge smemo prištevati zdravstvenim ustanovam in zdravnikom, ki so skupaj z javno upravo naredili vse, kar so kot ljudje zmogli. Hvala jim! In hvala tudi tistemu sloju državljanov, ki je pri tem sodeloval. Veliko drugih držav nas je v prizadevanjih, da bi ljudje ostali zdravi in laže dočakali normalne življenjske razmere, prehitelo.
Kandidati za poslance so lahko ljudje z ustreznim znanjem in osebnostnimi lastnostmi – težko je izbrati prave
Pred nami so parlamentarne volitve, s katerimi lahko uveljavimo normalne demokratične razmere – pač s tem, da izvolimo ljudi, ki bodo odgovorno in kakovostno vodili družbo in ki bodo znali opravljati svojo državniško vlogo in bodo vredni našega zaupanja. Tistih, ki znajo zgolj lepo in dopadljivo govoriti, pač ne bomo volili. Zgoraj omenjeni poslanec je sicer dober govornik, ni pa znano, ali je poleg nasprotovanja odlokov demokratično vlade, vedel povedati še kaj drugega, za državo uporabnega.
Ni lahko izbrati pravih kandidatov in izvoliti pravih ljudi – ljudi z ustreznim znanjem, osebno poštenostjo in narodno zavestjo. Toda spet bomo imeli možnosti. Marsikdo ima s tem težave, tudi sam se o teh zadevah, prav rad posvetujem. Vedno znova pa ugotavljam, da sem se doslej držal zanesljive stare družbene poti, ki je bila in je med nami še vedno zakoreninjena: to je slovenske in evropske krščanske demokracije. Sem član naroda, ki je zakoreninjen v krščanstvu. S to legitimacijo smo se ob osamosvojitvijo predstavljali širšemu svetu. Kot take nas je svet sprejel in potrdil. Če ne bi imeli takšne legitimacije, bi v usodnem času ostali osamljeni. Že moj oče in širše sorodstvo je tik pred drugo vojno, ko smo imeli demokratične volitve, ki se jih dobro spominjam, je volil Slovensko ljudsko stranko (SLS) z Antonom Korošcem na čelu. Zmagal je, vsi smo ga izredno spoštovali.
Komunistični revolucionarji so bili hujši uničevalci demokracije kot okupatorji
Z drugo vojno smo Slovenci izgubili demokracijo. Okupatorji so vse prepovedali, domači revolucionarji, to je komunisti, pa so bili še hujši uničevalci demokracije. Zlasti jim je bila na poti krščansko usmerjena stranka. Njene vodilne člane so celo pobijali. Kljub temu je SLS vojne čase preživela in se po vojni umaknila v izgnanstvo, v Argentino. Tam je vztrajala vse do naše osamosvojitve v letu 1991.
Robert Schuman in kancler Adenauer postavila temelje Evropske zveze
Takrat se je njeno vodstvo s pred nedavnim preminulim Markom Kremžarjem na čelu vrnilo v domovino in predalo strankine dokumente predsedniku SKD Lojzetu Peterletu; čeprav je imela drugačno ime, je SKD nadaljevala tradicijo SLS (Slovenske ljudske stranke). Politična prerivanja so povzročila, da se je morala SKD še enkrat preimenovati, in sicer v Novo Slovenijo (NSi). To je storil novi predsednik Andrej Bajuk in stranka je na naslednjih volitvah izpadla in parlamenta. Šele Ljudmila Novak, ki je sledila Andreju Bajuku, jo je spet uvrstila med parlamentarne stranke. Njej je kot predsednik sledil Matej Tonin, ki jo danes uspešno vodi v smislu Bajukove NSI, s pomlajeno ekipo in s posodobljeno krščansko naravnanostjo. Tej pripadam, kakor sem že večkrat javno povedal. Vsakdo pripada določeni skupini.
Ostajam torej zvest izvirni krčanski politični naravnanosti, ki so jo v času političnega prebujanja že pred prvo vojno sprejeli in se po njej ravnali naši dedje. To je hkrati politična drža, ki se je po drugi vojni pod vodstvom Roberta Schumana uveljavila in rešila Evropo pred popolnim propadom.
O vseh teh rečeh smo že veliko brali, a prav je, da se tega zlasti sedaj, pred novimi volitvami, še bolj zavedamo in naredimo, kar je treba, da ohranimo odgovorno demokracijo.
