Robert Schuman: »Državam iz Vzhodne Evrope moramo dati zgled edinosti in bratstva. Vsak korak, ki ga naredimo v tej smeri, bo zanje nova priložnost. Potrebujejo našo pomoč, da bodo lahko izvedli velike spremembe.«
Tako je francoski politik razmišljal v času železne zavese. Očitno je, da današnji zahodni politiki pozabljajo na temelje, ki so omogočili ustanovitev Evropske zveze.
Po drugi svetovni vojni Robert Schuman ni bil več poslanec, ampak član ali predsednik vlade. S prijateljem in svetovalcem Jeanom Monnetom sta naredila načrt, kako pripeljati Evropo, zlasti pa Nemčijo in Francijo, do tega, da se države ne bi več zapletale v vojne. Konrad Adenauer se je strinjal in začel se je razvoj evropskega povezovanja.
Robert Schuman je bil dosleden in neizprosen finančni minister
Leta 1946, ko je bila Francija v popolnem finančnem razsulu, je postal Robert Schuman finančni minister. Imel je izkušnje iz predvojnih let, ko je bil nekaj let član odbora za finance. Nekateri njegovi sodelavci so menili, da bodo z novim šefom lahko manipulirali, ker je bil na zunaj skromen in razumevajoč. Kasneje so spoznali, kako neizprosen je, ko gre za bistvene stvari. Na zunaj šibak, se je pokazal kot mož železne odločnosti. Niti možnost izgube ugleda v javnosti niti nezadovoljstvo določenih kolegov niti nerazumevanje medijev mu niso mogli preprečiti, da ne bi storil tega, kar je imel za svojo dolžnost.
Najprej je dal izdelati poročilo o dejanskem stanju francoskih financ, ki so bile popolna katastrofa. Po petih mesecih je bilo poročilo objavljeno. Izdelano je bilo skrbneje in natančneje kot vsa prejšnja in je bilo osnova za gospodarsko in finančno politiko v naslednjih težkih letih. Schuman se je boril za izenačen proračun, da bi lahko ustvaril prihranke, česar prizadeti nikakor niso sprejeli z odobravanjem. Skušal je preprečiti razvrednotenje franka. Ubral je pot med dirigizmom in liberalizmom. Morda bi to pot lahko imenovali zmerni liberalizem.
Kratek čas je bil Schuman predsednik vlade, potem pa več mandatov uspešen in učinkovit zunanji minister
Novembra 1947, sredi krize, je bil Schuman z veliko večino izvoljen za predsednika vlade. Samo komunisti so glasovali proti, šest golistov pa se je vzdržalo. Ob nastopu nove vlade so deželo hromile stavke in upori. Po nekaj dneh so bili ministri Schumanovega kabineta neenotni. Ali naj začno popuščati? Parlament je zasedal skoraj teden dni nepretrgoma. Razprave so bile nenavadno ostre. Komunisti so sistematično izvajali obstrukcijo in tudi osebno žalili Schumana. Nemiri so se stopnjevali. Dišalo je po državljanski vojni. Schuman je ostal miren in trden. Njegova vlada je izšla iz viharja kot zmagovalka. Izredna hladnokrvnost in pogum, ki ga je predsednik vlade pokazal v tistem skoraj revolucionarnem položaju, je okrepila njegov ugled pri tistih, ki so mu bili politično blizu.
Julija 1948 je Schumanova vlada odstopila. V novi je Robert Schuman postal zunanji minister – to je ostal še v osmih naslednjih vladah, slabo leto je bil še pravosodni minister –, in to v svetu, polnem nezaupanja in napetosti. Spet se je kot četrt stoletja prej vnel spor za Posarje in Porurje. S sovjetsko blokado Berlina se je začela hladna vojna. Schumanu je v dveh letih uspelo zgraditi »prehod iz tradicionalne politike k izredni odprtosti francoske zunanje politike«. Jean Monnet, francoski svetovalec, poslovnež in prvi pobudnik evropskega povezovanja, pripoveduje o svojem odnosu do Schumana:
»Rad sem imel njegovo preprostost in zdravo razmišljanje. Spoštoval sem njegovo poštenost in duhovno moč, ki ju je izžarevala vsa njegova oseba. Očitno je to delovalo na Francoze in so mu zaupali. Pomembno je bilo, da se je tega zavedal in kljub skromnosti uporabil javno mnenje.«
Robert Schuman potreboval veliko časa, preden je popustil zahodnim zaveznikom glede ustanovitve Zvezne republike Nemčije
Schumanov cilj ni bil nič manj kot nov mirovni red za Evropo. Ta cilj pa je zahteval od narodov in držav, da se odrečejo nacionalizmu in se odpovedo delu suverenosti. Že prva stopnja na poti k temu cilju je bila dramatična. Dvomi, ugovori in protesti so prišli z vseh strani. Ameriški in britanski politiki so hoteli vključiti Zahodno Nemčijo v obrambno fronto proti komunističnemu bloku, zato so želeli združiti vse tri zasedbene cone v eno državo in jo oborožiti. Francija pa je nasprotno vztrajala pri svoji politiki, da mora biti Nemčija razdrobljena in razorožena. Kot večina Francozov se je tudi Schuman bal, da bi Nemčija spet postala nacionalistična, napadalna in da bi se spet želela širiti. Obotavljaje je v letih 1948 in 1949 začel popuščati Washingtonu in Londonu. Uspelo mu je vplivati na francosko javno mnenje, da je jeseni 1949 sprejelo ustanovitev Zvezne republike Nemčije in njeno gospodarsko obnovo.
Schuman in Konrad Adenauer sta bila drug do drugega nezaupljiva, a je zmagala volja do miru in sodelovanja
Kljub temu pa je taka nemška politika povzročila nelagodje. Na srečo je postal prvi nemški kancler Konrad Adenauer, ki je prav tako kot Schuman želel spravo med Francijo in Nemčijo, trajen mir in evropsko edinost. Toda na začetku sta bila drug do drugega nezaupljiva. Vsakemu se je zdelo, da drugemu gre le za varnost in blaginjo lastne države. Napetost se je stopnjevala, ko je Francija želela Posarje politično ločiti od Nemčije. Schumanova domovina Lorena in Luksemburg, toda tudi Posarje so bili prav zaradi premoga in jekla v 19. in 20. stoletju vojni cilji.
Monnet je prišel na misel, da bi te ključne veje industrije v Franciji in Nemčiji podredil skupnemu nadzornemu organu, tako da bi bila obema državama odvzeta možnost, začeti oziroma celo pripravljati vojno proti drugi. Schuman je Monnetovo idejo še razvil: ta tehnična rešitev naj bi služila nemško-francoski spravi, ki naj bi bila prvi korak k evropski federaciji. Monnetov načrt zveze je podpiral z vsem srcem. Odločil se je, prevzeti politično tveganje, in hotel ta nezaslišano drzni načrt kot zunanji minister uresničiti. Kljub težavam se mu je to posrečilo. Dobil je privoljenje Konrada Adenauerja in vlade in 9. maja 1950 prebral v Quai d’Orsayu pred svetovnim tiskom slovito izjavo, ki je učinkovala kot bomba:
»Francoska vlada predlaga, da bi vso francosko-nemško proizvodnjo premoga in jekla podredili skupni višji oblasti – organizaciji, h kateri lahko pristopijo tudi druge evropske države.«
Komunisti in nacionalisti so nasprotovali združevanju Evrope
Pri pogajanjih o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki so trajala od junija 1950 do aprila 1951, je imel Schuman diskretno, vendar pomembno vlogo. Razblinil je ugovore velekapitala, preslišal poniževanje komunistov in presegel neosnovane pomisleke nacionalistov. Posredoval je med Francijo in Nemčijo, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburgom in Italijo. Po enem letu je imel zadoščenje, da je revolucionarni projekt pripeljal do konca. Naravnost preroško so delovale naslednje Schumanove besede, ki so se v letih po 1989 izpolnile:
»Svobodne Evrope ne gradimo le v interesu svobodnih ljudstev, ampak da bi tudi narode iz Vzhodne Evrope sprejeli vanjo, ko bodo osvobojeni pritiska, pod katerim trpijo, in bodo zaprosili za pristop in našo moralno podporo. Že dolgo nas boli ideološka ločnica, ki deli Evropo. Zgrajena je bila s silo, naj jo svoboda izbriše!«
Vzhodnoevropske države, tako je nadaljeval Schuman, so neizogibni del žive Evrope:
»Državam iz Vzhodne Evrope moramo dati zgled edinosti in bratstva. Vsak korak, ki ga naredimo v tej smeri, bo zanje nova priložnost. Potrebujejo našo pomoč, da bodo lahko izvedli velike spremembe.«
Od leta 1956 do 1961 je deloval kot predsednik Evropskega gibanja, od leta 1958 do 1960 je bil predsednik Evropskega parlamenta. V mnogih evropskih državah je imel predavanja, v katerih se je kljub razočaranjem zavzemal za Evropsko skupnost.
Zadnja leta je Robert Schuman preživel bolan v svojih hiši, pokopan je v vaški cerkvi, njegova hiša je postala muzej
Oktobra 1959 so se pokazali pri njem prvi znaki dolgotrajne bolezni: motnje pri prekrvitvi možganov. Njegovo umiranje je bilo dolgo, prestati je moral veliko ponižanj, dokler ni 4. septembra 1963 v Scy-Chazelles umrl. Pokopan je v cerkvi sv. Kventina, utrjeni srednjeveški cerkvi čisto blizu svoje hiše.
Zadnja leta življenja je preživel v hiši v Scy-Chazellesu, ki jo je kupil že leta 1922 in je do upokojitve prebil v njej le dopust. Po njegovi smrti je pripadla poslanski zbornici departmaja Moselle, katere član je bil dolga leta in ki je že kmalu začela v njej urejati muzej v spomin na Roberta Schumana, najprej le s prostovoljci, od leta 2000 naprej pa ga poleg departmaja Moselle upravljata še Fundacija Roberta Schumana iz Pariza in Evropska zveza.
Bogata knjižnica priča o široki razgledanosti
Robert Schuman je bil eden redkih politikov, ki je bral knjige: poleg strokovne literature je prebiral tudi poezijo, zgodovinska, filozofska in teološka dela. Njegovi priljubljeni pisci so bili: Henri Bergson, Jacques Maritain, Maurice Blondel, Tomaž Akvinski, Janez od Križa, William Shakespeare in Thomas Mann. V prostem času je rad stikal po antikvariatih. Zbiral je redke izdaje in rokopise, predvsem iz francoske in nemške literature ter duhovne zgodovine. Njegovih osem tisoč knjig in štiri tisoč zapisov so prodali leta 1965 na petih dražbah v Parizu in Metzu. Katalogi s teh dražb pričajo o Schumanovem večstranskem interesu.
Schuman si je zavestno pridobil zelo široko izobrazbo, bil je razgledan in moder. To mu je omogočilo, da je posamezne stvari prav uvrstil in ocenil. Poleg osupljive razgledanosti je bil Schuman kultiviran tudi v globljem pomenu te besede: njegovo obnašanje je bilo brez napake. V stiku z ljudmi je bil zelo vljuden, ne glede na položaj osebe, s katero je imel opravka. Znal je dobro prisluhniti. Čeprav je bil običajno zelo resen, se je znal v krogu prijateljev prisrčno smejati ali druge z duhovitostjo ali humorjem spraviti v smeh.
