A. Maver: Adenauer se ne bi znašel

Ruski predsednik Vladimir Putin, desno, in madžarski predsednik vlade Viktor Orban na skupni tiskovni konferenci leta 2016. Foto: Maxim Shipenkov/AFP via Getty Images |
Ruski predsednik Vladimir Putin, desno, in madžarski predsednik vlade Viktor Orban na skupni tiskovni konferenci leta 2016. Foto: Maxim Shipenkov/AFP via Getty Images |

Tomaž Simčič je pred nekaj tedni na Časniku objavil zelo zanimivo razmišljanje o aktualnih političnih dilemah evropskih kristjanov. V njem se je ob soočenju s fenomenom politikov Viktorja Orbana in Mattea Salvinija dotaknil nekaterih vprašanj, o katerih sem osebno prepričan, da bodo v naslednjih letih, morda desetletjih ključna. Obenem me je s svojimi tezami spodbudil, da končno zaupam tipkovnici tisto, o čemer sem hotel pravzaprav pisati že nekaj mesecev.

Kot razprava o manioku in pšenici 

Čisto za začetek moram ponoviti tisto, kar sem vsaj po drobcih že večkrat nakazal. Priznam, že dolgo trajajoče opletanje z “orbanizmom” in “orbanizacijo” kot priložnostjo ali nevarnostjo za Slovenijo me močno utruja. Ne rečem, da stvar nima določenega smisla, če pod tema pojmoma razumemo sleherno obliko sodobnega avtoritarnega režima. A če razlikujemo med “orbanizmom” kot sistemom, ki je vendarle nekakšna deviacija od liberalne demokracije brez totalitarnih korenin, in sovjetoidnimi režimi, kot sta “putinizem” in “lukašenkizem”, ki se napajata neposredno iz komunističnega totalitarizma in praktično ne poznata demokratičnega ovinka, se relevantnost razprav o Viktorju Orbanu in njegovih podvigih radikalno zmanjša. Verjamem, da med obema navedenima modeloma težko ločijo v Bruslju, Stockholmu ali celo v Berlinu, toda razloček gotovo dobro poznajo v Pragi, Talinu in navsezadnje tudi v Mariboru.

Če torej obstaja med “orbanizmom” in “putinizmom” vsebinska razlika, je razpravljanje o možnostih prvega, tako kot nečesa pozitivnega kot nečesa negativnega, v Sloveniji podobno, kot da bi se prerekali o tem, ali bi bilo koristno, da pšenico pri nas zamenja maniok. Seveda bi lahko povabili strokovnjake iz Južne Amerike, da bi nam razlagali, kako dobre izkušnje imajo z gojenjem manioka, vendar ga zaradi tega še vedno ne bi mogli udomačiti pod Alpami. In enako velja za vzorce, kot jih ponuja Viktor Orban. Vlogo “pšenice” ima lahko pri nas samo betonski sovjetoidni model Vladimirja Putina.

Uničujoč argument 

Ne glede na omenjeno se je o koketiranju evropskih konservativcev in tudi številnih kristjanov z avtoritarnimi ali vsaj neliberalnimi modeli, tako orbanističnega kot putinističnega predznaka (Avstrija je minuli vikend spet doživela sramotno maškarado v tej smeri, kjer se je znova pokazalo, da gliha preprosto vkup štriha, ne glede na zunanji predznak), potrebno pogovarjati. In “argumentu tridesetih let”, kot ga je za svarilni zgled navedel Tomaž Simčič, se preprosto ne da oporekati. Tedaj je večina katoliške skupnosti v Evropi in tudi na Slovenskem, ko je naredila križ čez liberalno demokracijo, pokazala precej šibko zmožnost presoje. Zgodovina jo je, kot ugotavlja Simčič, osramotila. Omenjeno seveda ne velja samo za katoliško desnico, ki se je navduševala nad korporativizmi od konservativnega Salazarjevega do (pravzaprav prvega in najbolj vzorčnega) revolucionarnega Mussolinijevega. Liberalno demokracijo so odpisali tudi na katoliški levici. In danes je mučno brati opravičevanja protikatoliškega nasilja španskih republikancev kot kopice izlivov ljudskega besa brez načrta, ki je na tanki meji med naivnostjo in sprenevedanjem (ne le v Sloveniji, marsikje v tedanji Evropi). Sočasno napoveduje enako slabo presojanje revolucionarnih metod domačih komunistov v prihajajoči ujmi.

Res je, liberalna demokracija je obstala in obnovila Evropo, desni in levi totalitarni in avtoritarni eksperimenti pa so skupaj s svojimi katoliškimi zagovorniki doživeli upravičeno zavrnitev. Sicer premalo vem o Salazarjevi Novi državi, ki je obstajala skoraj pol stoletja, toda zdi se, da katoliško navdušenje nad njo ni čisto minilo niti v demokratični Zahodni Nemčiji, vsaj če sodim po članku o Portugalski v katoliškem Staatslexikonu iz šestdesetih let. Znano pa je, seveda, da se je pirenejska država po koncu Salazarjevega in Caetanovega režima komaj izognila še doživljanju komunističnega poskusa.

Liberalna demokracija nekoč in danes 

A če zgodovinske izbire katoličanov iz preteklosti ne omogočajo, da bi jim podelili prazno menico za sedanjost, se je vendarle potrebno vprašati, ali ni predvsem med zahodnoevropsko liberalno demokracijo iz obdobja takoj po drugi svetovni vojni in današnjo res nobenega razločka. Tomaž Simčič je v svojem prispevku izpostavil De Gasperija, Schumana in Adenauerja. Povedno je, da so od De Gasperijeve stranke v Italiji ostali le po celotnem političnem spektru raztreseni okruški in da Schumanove v Franciji praktično ni več, nekakšen dedič Bayrou pa se je povsem vpregel v Macronov voz. In če bi Konrad Adenauer po kakšnem naključju zašel v po sebi poimenovano hišo, kjer imajo sedež nemški krščanski demokrati, ki imajo celo višji odstotek podpore volivcev kot leta 1949, bi se mu verjetno zdelo, da je zavil narobe, k napačni druščini. In to ne samo zaradi tablic in notesnikov, ki so zamenjali pisalne stroje.

Gre pač za to, da nosi veliko tokov evropskega liberalizma v svojem DNK-ju nekakšno kristjanofobijo. Kar je zaradi njihove geneze kajpak razumljivo in povezano tudi z verskimi razprtijami v novem veku, vendar tega nima smisla zanikati. Uspešnost modela zahodnoevropske liberalne demokracije je (bila) tako v veliki meri odvisna od tega, da je imela liberalna komponenta ustrezen konservativni, recimo mu kar krščanskodemokratski korektiv. V zadnjem desetletju je na zahodu omenjeni korektiv vse šibkejši. Zahodnoevropski krščanski demokrati niso več zmožni ali voljni ponujati zares lastnih odgovorov na bistvena družbena vprašanja. Raje se nekritično oklepajo krila (socialnih) liberalcev, zaradi česar tem seveda ni potrebno pritisniti na nobeno zavoro in lahko po mili volji uveljavljajo celo zelo korenite zamisli o preobrazbi družbe.

“Poklicni” katoličani in žalujoči ostali

Podobne pojave opažamo pri številnih zahodnoevropskih krajevnih cerkvah. Razmer v Italiji ne poznam dovolj. V Nemčiji pa vsekakor ni nemogoče, da se bo sčasoma odprl ali se že odpira prepad med katoliško elito, t. i. “poklicnimi katoličani” (kljub vsem težavam v odnosih med Cerkvijo in državo pri nas hvalim Boga, ker v Sloveniji praktično ni možnosti, da bi kdo živel izključno od tega, da je katoličan), ki jih najbolj pooseblja organ z za Evropejca z vzhoda neposrečenim imenom Centralni komite nemških katoličanov, in navadnimi plačniki cerkvenega davka. Ni treba posebej poudarjati, da si prvi seveda na moč in na vsakem koraku prizadevajo pokazati, kako so na tekočem z vsemi trendi v belem svetu in nimajo nič skupnega z nekdanjim zadrtim, čudaškim (nemškim) katolištvom, recimo s tistim iz Adenauerjevih časov.   Lep dokaz njihovega miselnega obzorja je nedavno izdana knjiga Christliches in der AFD (Krščansko v Alternativi za Nemčijo). Brošura, za katero je potrebno odšteti 2,90 EUR in je izšla pri založbi Echter, poimenovani po ključnem možu protireformacije v bavarski škofiji Würzburg, ima dvaintrideset praznih strani. Čeprav ne čutim nobenih simpatij ne do obravnavane stranke ne do njenih tovarišic v Avstriji, Franciji in drugod, ki sem jih vse tudi že tukaj označil za “lažne prijateljice” evropskih konservativcev, mi takšna oholost in zaverovanost v lastno pravičnost vseeno prikliče v spomin znamenita farizeja in cestninarja.  Kajpak so “poklicni katoličani” in medijski main stream prazno knjižico sprejeli z navdušenjem.

Če torej ne krščanskodemokratska politika ne uradna Cerkev na zahodu Evrope nista zmožni (več) ponuditi kompleksnih, a lastnih odgovorov na zapletene izzive sodobnosti, je precej na dlani, da si ljudje iščejo bližnjice v preprostih, vulgarnih odgovorih populistov.

Ko smo že pri ‘višegrajcih’ … 

Ker pa smo začeli pri ‘višegrajcih’, naj omenim še en bistven dolg liberalne demokracije do njih. Po letu 1945 se je med zahodom in vzhodom Evrope pojavila ločnica. V veliki meri je bilo blagostanje na zahodu kupljeno z nesvobodo vzhodnjakov, ki so bili prepuščeni sovjetskemu imperiju. Vendar so zahodnoevropske liberalne demokracije svojo slabo vest zaradi tega praviloma utapljale tako, da so se odlikovale po nerazumevanju položaja v komunistični polovici. Slavno leto 1968 ne le ni bilo izjema, marveč so številni današnji evropski politiki, tudi konservativni, v tistem času, ko so sovjetski tanki pod seboj mleli praško pomlad, paradirali okrog z rdečimi knjižicami Maove kulturne revolucije.

Seveda danes gotovo kdo izdaja knjige z naslovom “V čem je imel Mussolini prav?” Toda dvomim, da lahko kaj takega izda pri uglednih založbah, kot so Laterza, Suhrkamp ali Herder. Za podobno problematičnega Lenina česa takega ni moč trditi, da ne govorimo o Trockem, ki si je odpustek itak prislužil s cepinom v svoji glavi. Toda kot upoštevanja in posnemanja vreden politični mislec ni Mussolini, ne bi smela biti niti navedena dva. Pa se v zahodnih liberalnih demokracijah zlasti ob obletnicah ruske revolucije trudijo delati, da ni tako. Da ne omenim spet križev in težav, ki jih razsvetljenim političnim voditeljem današnjega časa in celo papežu povzroča postavljanje na pravo zgodovinsko mesto kakega Fidela Castra, pri katerem so se, da bi obveljali za “napredne”, tudi pretvarjali, da je nekaj drugega, kot je v resnici bil.

Vse omenjeno liberalni demokraciji niža ceno in ustvarja, kot že zgoraj rečeno, plodna tla za bližnjice, ki jih za mnoge predstavlja ravno Viktor Orban. Rešitev seveda ni v njih, temveč v obnovi pristnega konservativnega korektiva, predvsem ob upoštevanju izkušenj srednje in vzhodne Evrope.