“Priložnosti zamujamo predvsem zato, ker so oblečene v delovno obleko in so videti kot delo.” Edison
Prebiram odlično knjigo Garija Kasparova Kako življenje oponaša šah. Izkušnje in zakonitosti šahovske igre uporablja za iskanje odgovorov na izzive poslovnega sveta, vsakdanjega življenja in tudi politike. Nagovorila me je njegova misel, ki pravi: “Vselej se mi je zdelo zelo krivično, da med naravne talente ne štejemo tudi sposobnosti za trdo delo.”
Kasparov, nekdanji svetovni šahovski prvak in eden najboljših šahistov vseh časov, opiše primera dveh svetovnih šahovskih prvakov Joseja Raula Capablanke in Aleksandra Aljehina. Capablanka je bil izjemne šahovski talent, ki je zmogel bliskovito oceniti pozicijo. Ni pa bil pripravljen trdega in dolgotrajnega šahovskega treninga. Aljehinje bil fanatičen “delavec”, ki je lahko vsak dan študiral tudi 8 ur. Pred njunim bojem za svetovnega prvaka, je imel Capablanka izjemno medsebojno bilanco praktično samih zmag. In vendar je na koncu izgubil naslov svetovnega prvaka. Prvak je postal Aljehin.
Poanta je seveda očitna. Izziv pa morda malo manj. Občudujemo talente. Tudi v šoli pogosto blestijo talenti in starši pa tudi učitelji dajejo talentirane otroke za zgled drugim. Vse to lahko vzbudi pri otrocih napačen sklep: ker niso nadarjeni, nimajo možnosti za uspeh. Ne želim zanikati pomena nadarjenosti, a brez dela še tako velika nadarjenost ostane neodkrit in neizkoriščen zaklad. Po drugi stran pa spoznanja o razvoju možganov govorijo tudi, da se s trdim delom nadarjenost za neko področje lahko razvije.
Upam si postaviti vprašanje, kaj bi bilo, če bi meni namesto govorjenja, da nimam posluha, dali v roke instrument in me začeli učiti ter vzpodbujati k vadbi. Ne vem? Sem pa zadnjič slišal za neko deklico, ki je odlično igrala nek instrument. Njena pot pa se je začela tako, da je učiteljica rekla, da ni nadarjena. Mama pa je odgovorila, da je ona prišla v glasbeno šolo, da se bo učila in da bo igrala. Rezultat je potrdil mamino vizijo.
Pri svojem srečevanju z otroki pogosto vidim, kako manjka vztrajnosti pri določenem delu. Če ni izjemnega užitka in če ni hitrega rezultata, odnehajo, se začnejo dolgočasiti, postanejo nemirni in še kaj.
Velik vzgojni izziv je navaditi otroke na vztrajno delo – pogosto tudi delo , ki ni najbolj prijetno. že manjši otroci si lahko predstavljajo cilj, kije dovolj vabljiv, da jih motivira za nekaj. Miklavž, Božiček, Dedek mraz in seveda darila, ki jih prinašajo, so zelo zgovorni. Morda se zdi sporno motivirat za neko materialno dobrino. A tudi ob taki motivaciji se razvija vztrajnost in delavnost, ki bosta potem dejavne sami po sebi.
Smiselno pa je otroke usmerjati da vztrajajo in razvijajo področja, kjer so njihovi potenciali največji. Odkrivanje teh potencialov pa je drugi velik izziv odraslih – staršev in učiteljev.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
