Stanje v Sloveniji je slabo na vseh področjih, v celotnem državnem sistemu, pa naj se politiki še tako sprenevedajo. Na kritične razmere so pred nekaj dnevi ponovno opozorili izvedenci Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, OECD, ki pa jih slovenska vlada in največja sindikalna centrala tudi tokrat zavračata z navajanjem, »da so priporočila omenjene organizacije usmerjena predvsem k razbremenjevanju najbolj bogatih posameznikov in slojev v Sloveniji«. Pogovori, ukrepi in rešitve, bi bili zagotovo potrebni in nujni, saj, denimo, kljub gospodarski rasti, v Sloveniji še vedno v revščini ali na njeni meji živi vsak šesti ali sedmi prebivalec oziroma državljan.
Tistih ljudi, ki živijo pod pragom revščine, je po ugotovitvah in izračunih državnega statističnega urada kar 268 tisoč. Pod pragom revščine živi vsak, ki ima mesečne dohodke, nižje od 636 evrov. Zaskrbljenost povzroča tudi sestava tistih, ki živijo na meji tveganja revščine. Med vsemi 268 tisoč osebami, ki živijo z dohodki, nižjimi od praga tveganja revščine, je kar 78 tisoč ali 15,9 odstotka vseh slovenskih upokojencev. Med revnimi v kategoriji upokojencev je največ, kar 54 tisoč, upokojenih žensk, katerih mesečni dohodki znašajo manj kot 636 evrov. Revne ljudi pa ugotavljajo tudi med delovno aktivnimi. Mesečni prihodki kar 56 tisoč delovno aktivnih ljudi so namreč nižji od 636 evrov. Takšnih je 32 tisoč redno zaposlenih in 24 tisoč samozaposlenih.
V revščini živi tudi 49 tisoč otrok, kar pomeni 12,8 odstotka vseh otrok v Sloveniji. Za okoli 12 tisoč otrok, katerih svojci ali skrbniki nimajo denarja za nakup učnih pripomočkov za naslednje šolsko leto, sredstva zbira slovenska Karitas. Župan občine Kamnik, Marjan Šarec, zdaj tudi predsednik na parlamentarnih volitvah drugouvrščene LMŠ, med pogajanji s predstavniki drugih petih ali šestih strank, ki naj bi sestavljale zamišljeno novo parlamentarno in vladno koalicijo, torej večino, revščine in njenih razsežnosti v Sloveniji ne omenja.
Namesto o revščini in njenih razsežnostih raje o Janši
Za stranke, ki si prizadevajo ustvariti novi koaliciji v državnem zboru in v vladi, je najbolj priljubljena in osrednja tema raje Janez Janša, ki ga po njihovem mnenju državni poglavar Borut Pahor sploh ne bi smel imenovati za mandatarja nove vlade. Zdaj še nesojeni mandatar Marjan Šarec se je raje kot z Janezom Janšo, predsednikom stranke, ki je zmagala na volitvah, sestal s predstavniki stranke Levica, ki resnično ogroža slovensko demokracijo in državo. V njej so nekateri politični skrajneži, stranka pa se zavzema za referendum o izstopu Slovenije iz zveze Nato, nekakšno novo nacionalizacijo nepremičnin, za odprte meje in možen vstop do 200 tisoč emigrantov v Slovenijo in sploh za preoblikovanje Slovenije v nekakšno novo državo tako imenovanega demokratičnega socializma. Takšna država sicer še nikoli in nikjer ni obstajala, v Levici pa za vzor omenjajo Venezuelo.
Janez Janša je v Sloveniji deležen različnih ocen, tudi kritik, vendar je ostal znan osamosvojitelj in skoraj karizmatičen politik. Politični analitik in publicist Matevž Sedej je zapisal naslednje:
»Janez Janša si bo moral položaj zmernega voditelja ustvariti tudi v tujini, predvsem v Evropi. Kljub krivičnosti njegove zaporne kazni v zadevi Patria in raznih podtaknjenih zadev proti njemu je bil njegov sloves tudi pri naklonjeni tuji javnosti nekoliko načet. Čas je, da si Janez Janša ugled povrne. Sebi in Sloveniji bo naredil veliko uslugo, če bo s svojimi ravnanji, z izjavami in dobro premišljenim obiskom v Bruslju jasno pokazal, da vidi Slovenijo v jedru evropske povezave ter v polnosti deli vrednote Evropske ljudske stranke, ki ji pripada, vključno s humanim, da ne rečem krščanskim pogledom na vprašanje migracij. Jasno je, da predstavnik Slovenije v EU ne more biti Marjan Šarec, ki v krogih povezave nima nobenega političnega zaledja in bi v Bruslju začenjal povsem znova. V nasprotju z njim bi bil Janez Janša izkušen evropsko usmerjen premier, vendar mora vlagati v prepričljivo evropsko držo.«
O osebnosti Janeza Janše v nekem komentarju razmišlja tudi politik in publicist Milan Gregorič. Navaja od drugega misleca sposojeno ugotovitev, »da je Janez Janša mednarodno ugleden politik, da je sposoben mirno in obvladano prestreči vsakršne udarce. Je mobilizator pomembnega dela slovenske javnosti, je tudi zbran, malo govori, toda veliko pove, a v glavnem zadene v živo.«
O razmerah v Sloveniji razmišlja tudi pravni filozof in pisec Andraž Teršek z Univerze na Primorskem v Kopru. Predlaga sprejem nove slovenske ustave in je zanjo že pripravil besedilo. Potrebna naj bi bila zato, ker:
»Tisti, ki odločajo v javni upravi in tudi na sodiščih, sedanje ustave ne jemljejo resno in spoštljivo. Tako tudi v odnosu na odločitve ustavnega sodišča in ločena mnenja sodnic in sodnikov, še manj pa do drugih virov pravne teorije in pravne filozofije. Ljudje na odločevalskih mestih ne mislijo, delujejo nemisleče, ne presojajo, ne analizirajo, ne tehtajo, ne delujejo umno, zdravo razumsko, še manj srčno, zato tudi ne odgovorno in vestno. Pač pa golo tehnično, robotsko, bojazljivo, marsikdaj celo sila nesramno, porogljivo in ponižujoče ali pa posmehljivo in surovo neobčutljivo. Ne vsi, a žal premnogi.«
Vir: Novi Glas