Današnje srečanje, ki ob spominjanju 160. obletnice smrti blaženega Antona Martina Slomška poteka v njegovem rojstnem kraju, nas drami v premislek. Najprej z dejstvom, da tu, na mestu njegovega rojstva, in danes, na dan njegove smrti, laže uzremo široko razprt lok njegovega življenja. Ta nam v vsej svetlosti in svetosti kaže, da temeljna zaveza človeka ni zgolj in samo živeti, ampak predvsem kako živeti. Živeti na način, ki je odgovoren najprej do sebe in svoje lastne vesti, odgovoren do domačega ognjišča, s katerim si za vedno zvezan z maternim jezikom, nato odgovoren do naroda, h katerega blaginji in razvoju je treba stremeti, nazadnje je še odgovornost do Boga, ki ga je treba s ponižnostjo in molitvijo dostojno častiti.
Škof Slomšek si je prizadeval, da bi slovenski narod doživel duhovni preporod
Vse to je poosebljal škof Anton Martin Slomšek – s svojim osebnim moralnim zgledom, z ljubeznijo do slovenščine, s prizadevanjem, da bi slovenski narod doživel duhovni preporod in napredek, s svojim cerkvenim in verskim delovanjem. Ravno zaradi svoje vsestranske odprtosti je tudi zmogel spoznati, da sta prav znanje in izobrazba ključna za krepitev vseh teh vrlin, zato je s posebno skrbnostjo pozival k prosvetljenosti vse, kot priča njegova knjiga Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Da je še posebej skrbno treba voditi mlado dušo, govori tudi njegova misel, ki se glasi: “Pisanka, ki se ubije, nikoli več cela ne bo, čistost mladega srca, ako se izgubi, ni je več.” Ali pa ta, ki jo je naslovil na starše in vzgojitelje: “Dajte si dopovedati z znamenji časa in spoznajte, da človek, ki je vero izgubil, ne pozna več nobene postave in nobenih mej.”
Na nas je torej, da to njegovo poslanstvo nosimo tudi skozi razburkano 21. stoletje, ki se samovšečno razglaša za najbolj svobodno. Tako dragocen in tako krhek pojem, kakor je svoboda, se danes izrablja za poimenovanje prav vsega – gibanj in ideologij, spolnih in rasnih teorij, potrošništva in materializma, katerih skupni imenovalec je en sam imperativ, ki se glasi: Imeti, imeti in še enkrat imeti! Pri tem pa pozabljamo na bistveno bolj pomemben glagol, ki v nam vsem in Slomšku tako ljubi slovenščini edini pomaga gibati čase od preteklosti do prihodnosti.
Za škofa Slomška je bilo glavno vprašanje, kako biti človek
Pozabljamo na glagol biti. To je glagol, ki časti življenje, glagol, ki nas uči prehajati vse čase in nas nagovarja k občutenju večnosti. Kako biti človek, je bilo prav vsak trenutek temeljno vprašanje blaženega škofa Antona Martina Slomška. In na to vprašanje je odgovarjal tako z lepoto in klenostjo slovenske besede kot – to je še posebej pomembno – s svojimi neutrudnimi deli za slovenstvo, še posebej za mlade.
Že stari Grki so vedeli, da je največja svoboda v tem, kakšni smo, ne kaj imamo. Učili so, da je največja svoboda prav v postavljanju meja sebi, tako da bo ob nas lahko prebival tudi drugi človek. Svoboda torej ni priročno ime za vsakovrstno šaro v lepi embalaži, ampak je človekov pogum, njegov nagib k drugemu, je sposobnost, da mu uspe ubežati suženjstvu lastnim nagonom in željam, ki nas od biti, ki je govorica večnosti in za večnost, silijo k imeti, ki stavi na trenutne, minljive dobrine.
Sleherni od nas ima nalogo, da to sporočilo, ki ga je tako skrbno poudarjal blaženi škof Anton Martin Slomšek, prinaša med ljudi. Še posebna odgovornost pa je na učiteljih. Zato mi dovolite, da se na tem mestu zahvalim Društvu katoliških pedagogov Slovenije in njegovim članicam in članom, ki tudi danes ohranjajo Slomškovo izročilo, da mora učitelj biti vedno hkrati tudi vzgojitelj mladih duš. Obenem želim izreči globok poklon vsem letošnjim nagrajenkam in nagrajencem.
