Ni dvoma, da je preteklo leto prineslo številna razočaranja in napoved še slabših let. Pravzaprav gre za pravo katastrofo in polom in res je hudo, še zlasti, če se preveč vživimo v to, da bomo to stanje tudi v bodoče samo pasivno prenašali. Da bomo na primer brezizrazno molčali, češ, nam je vse jasno, kaj bi govorili, v sebi pa bentili in tulili od nemoči. V resnici nas je strah in kdor si to lahko prizna, bo razumel, zakaj se tolče pri nas samo po šibkih. Teh nas pač ni strah. Kljub temu, oziroma prav zaradi tega poloma pa se bomo lahko v novem letu otresli nekaterih zelo škodljivih iluzij in samoprevar ter postali bistveno bolj aktivni na področjih, kamor lahko stopimo samo mi. In to nam lahko odpre pot do boljšega in polnejšega življenja celo v naši deželi.
Pred nami je leto, ki se, za razliko od vseh dosedanjih, ne bo moglo več začeti z izgovarjanjem na to, da smo med seboj razklani, da sta pri nas dve strani, ki se ne bosta nikoli spravili, in da ker je pač tako, ne moremo storiti ničesar. Stran je samo ena: pogumna pot skozi strahove in sledenje najgloblji resnici in sočutju, ter zastonjski ljubezni, ki se je že tolikokrat izkazala kot zanesljiva, močnejša od naše nemoči in križa. Vse ostalo so skušnjave strahu in oklepanja lažne varnosti v obliki prestiža, kopičenja nakradenega denarja in ustvarjanja grešnih kozlov, ob katerih se potem ustvarja neka močna proti-fronta, ki da bo rešila družbo, dejansko pa rešuje samo lastno osramočenost in skuša prikriti zločinsko preteklost.
Leta tudi ne bomo mogli začeti z lažnim upanjem, da bo morda letos naša stran drugi prizadejala vsaj en soliden boleč poraz, sramoto in podobno. Levica in desnica? Dajte no, a res? A ni malo preveč preprosto in že skoraj slaboumno, da bi svoj položaj v svetu in družbi še vedno razumeli skozi perspektivo nekakšnega razrednega boja in podobnih opešanih idej? Ali ni jasno, da sta v vsaki družbi dve strani samo takrat, kadar je ta osnovana na prikrivanju in zanikanju sramotne preteklosti in kadar je zaradi tega v njej dovolj nakopičenega sovraštva in frustracij, ki iščejo svoj izhod in svojega dežurnega krivca? Celo tam, kjer bi lahko rekli, da sta dve strani določeni geografsko, npr. Ljubljana in Maribor, jug in sever, vzhod in zahod, še tam ni dveh strani, in če se slučajno za kratek čas res izoblikujeta, se v resnici borita vsaka s svojim sovraštvom, strahovi, ponižanostjo in nemočjo, ne pa druga z drugo, četudi pri tem pobijeta druga drugi pol populacije. Ne, žal, ni dveh strani.
V letu, ki je minilo, se je ta prazni in osramočeni obraz opcije, ki ni opcija, razkril že skoraj do obisti in absurda. Postalo je jasno, da gre zdaj za dosti globlje soočenje z resnico in lažjo, prevaro in poštenostjo in nenazadnje tudi za razlikovanje med življenjem in umetnim oživljanjem kulture strahu in smrti. Lansko leto je odprlo vpogled v globino laži in razkrilo, kako daleč od resnice lahko skrene človeško prizadevanje za »srečo in blagostanje«, ki se potem izkaže za temeljno skušnjavo, ki zastruplja človeško srce. To spoznanje je po eni strani srhljivo zastrašujoče, po drugi pa odrešujoče in osvobajajoče.
1. Prvi korak do vstopa v svet, kjer ni več dveh strani, je v tem, da si priznamo svoje strahove, nemoč in jezo. Jezo običajno kanaliziramo na ljudi in institucije, ki jim pravimo dežurni krivci, ampak to v naši situaciji ne pomaga. Jeze je čedalje več in ker ne gre nikamor proč, nas požira navznoter in nam uničuje vsakdan. Ne moremo se veseliti ne praznikov niti počitnic, vse nas spominja samo še na to, kako slabo bomo živeli odslej, koliko manj si bomo lahko privoščili in kako dolgo bomo tako minimalistično životarili.
2. Priznati si svoje strahove in jezo pomeni, da sprejmemo možnost, da bo res tako slabo in da poskusimo začutiti, v kakšno stanje misli, čustev in duha nas spravi ta možnost. Kdor lahko to svoje stanje tolerira vsaj nekaj minut, bo ugotovil, da bosta jezo in strah zamenjala občutje nemoči in nato še žalost. Kadar smo jezni, smo namreč v sebi tudi nemočni in najhitrejša pot ven iz nemoči je spet jeza in napad na dežurne krivce. Toda tako vrtenje v krogu med jezo in nemočjo je učinkovito le kratek čas, na daljši rok pa povzroči, da postanejo v naših očeh dežurni krivci čedalje močnejši, čedalje bolj zviti in hudobnejši, pač v skladu s tem, koliko jeze in nemoči ostane v nas. In mi postanemo čedalje bolj naveličani sebe in svoje nemoči in čedalje manj sposobni za kakršenkoli nadaljnji korak.
3. Na poti v svet brez ideoloških dualizmov sta nemoč in žalost naša prijatelja, ki nas spominjata na vse, kar smo v življenju zgrešili, pozabili, izpustili, kar nam ni bilo dano, kjer nas ni nihče podprl in zato nismo dosegli svojih potencialov. Če lahko o teh izgubah in preteklih priložnostih razmišljamo brez jeze, z iskrenim sprejemanjem, da je tako bilo in da je škoda, da je bilo tako in da je marsikaj še vedno tako, potem smo pripravljeni za korak naprej. V nasprotnem primeru se moramo vrniti nazaj na drugi korak.
4. Naslednji korak je spust do občutkov sramu in ponižanja. Tudi glede tega so se nam v lanskem letu ponudile številne priložnosti, da opazujemo, kako se sramotijo ljudje na javnih funkcijah in kako skušajo svojo nesposobnost in osramočenost preložiti na druge. No, mi bomo v letošnjem letu ubrali drugo pot, ne samo, da ne bomo sramotili in poniževali teh ljudi ali svojih domačih, ampak bomo vsesplošno pomanjkanje dostojnosti in občutka za sram izkoristili za razmišljanje o lastni osramočenosti in ponižanju, ki smo ju občutili, kadar nam v naši žalosti in stiski nihče ni priskočil na pomoč. To je prava sramota, kaj CNN, bančne milijarde in podobne sramotnosti, to, da nam nihče ni ponudil roke, nas opral naše krivde in prijazno pogledal, ko smo bili v stiski, to je stokrat bolj temeljna potreba našega življenja, stokrat bolj pomembna izgubljena priložnost, ki ima poleg vsega tudi moč, da nam zagreni sedanjost in prihodnost.
5. Kdor je prišel do sem, si gotovo zdaj misli, da so tele besede spet samo slepilo in odvračanje pozornosti od bistvenega. Morda pa le niso. Ali nismo ravno mi ves čas do zdaj stavili na to in trdno verjeli, da brez materialne sreče ni osebne sreče, in se veselo pognali v izstavljanje fiktivnih računov in jemanje kreditov za stvari, ki vendarle niso tako pomembne? Ali nismo nekje v sebi potem vsi navijali za naše in držali pesti in upali, da se naša zgodba o uspehu ne bi končala, ampak bo trajala vse do konca?? No, tu je zdaj priložnost za soočenje z lastno sramoto, našimi strahovi, ponižanjem, drugorazrednostjo, poveličevanjem denarja in seveda z nesposobnostjo, da bi priznali svojo odgovornost in se z vsem tem soočili. To je še ena velikanska sramota.
6. Kdor je končno prišel do sem in ni med tem že nekajkrat pomislil, kaj za ena rdeča prevara je spet to, bo lahko v Novo leto stopil z jasnim načrtom in mirno vestjo. To leto je čas za iskrenost, za razmišljanje o tem, kako se lahko med seboj povežemo, si dajemo oporo, se opogumljamo z zgledom in pogumnih priznavanjem lastnih šibkosti in strahov. Leto 2014 je namreč tudi zadnje leto priprav na sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne, ko bomo morali stopiti pred ogledalo in svoje ljudi, jim pogledati v obraz in pojasniti, kaj smo se od takrat naučili, čemu je služilo vse tisto gorje, sovraštvo in smrti in kako naprej. Srečno.
Pripis uredništva: Dr. Tomaž Erzar in dr. Katarina Kompan Erzar sta sodelavca in soustanovitelja Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje”.
Foto: blog Don Marko M
