Bližajo se nam komunistični prazniki. V našem koncu se bo začelo s tekom v čast vosovskih morilskih trojic ob Ljubljanski žici. Potem bomo imeli uradno spominjanje na dogodek, ki ga ni bilo 27. aprila. Vse se bo zaključilo s prvomajskimi pivskimi orgijami od katerih se moramo potem odpočiti z dela prostim dnevom 2. maja. Onesnaženje našega prostora s totalitarnimi simboli bo popolna, vsepričujoča in vsiljiva (videli bomo tudi okupacijo osamosvojitvene proslave s simboli zatiranja!). Sporočilo »mi smo zmagali« bo spet močno, vseprisotno. Jugonostalgija, ki ni nič drugega kakor žalovanje za časi, ko so bili »ta lepi«, »ta dobri« in »ta pridni«, bo obračala želodec vsakemu, ki si je želel samostojno in svobodno Slovenijo. Čas, ko april prehaja v maj, je čas, ko se najbolj pokaže, od kod smo prišli in kam nas hoče kontinuiteta spet peljati. To je čas, ko se razklanost, ki jo je v naš narod s krvjo zapisala KPS (Komunistična partija Slovenije), znova zaboli do dna srca. Razdelitev na »naše« in »vaše« bo spet popolna, namerna in žaljiva. To je čas, ko znova zvemo, da so besede sprava, sožitje, spoštovanje, poteptane v čast revoluciji in njenim pridobitvam. V tem vzdušju, ko narod čaka, da ti dnevi preprosto minejo, množica pa se vdaja pijančevanju in praznovanju, se bodo spet množično videle triglavke z rdečo zvezdo pod njo pa naše narodne barve. Že nekaj let smo priče najnovejši preobrazbi partizanstva. Priče smo reinterpretaciji zgodovinskih dejstev. Priče smo novi laži.
Preobrazba partizanstva
Partizanstvo je čuden pojav. Ne le, da je zaradi spleta svetovnih dogovorov v Sloveniji zmagalo, temveč si je tudi prisvojilo vso oblast. KPS je zlorabila vsakega, ki se je zbiral pod njenim okriljem, da je izvedla krvavo in brezbožno revolucijo, ki je v Sloveniji terjala nepredstavljivo število žrtev. Če pomislimo, da je pri nas umrlo manj kot 1000 nemških okupatorjev, zaradi partizanov pa smo izgubili več kot 40.000 najboljših Slovencev (talcev, vaških stražarjev, domobrancev, doma umorjenih, ipd.), spoznamo, kako je 9. maja 1945 nastopil čas terorja, ki so ga v tipično levi maniri poimenovali »čas svobode«, v resnici pa je bil to čas, ko si moral biti tiho ali pa si izginil v gozdu, Hudi jami ali Kočevskem rogu… Ljudje so dobro razumeli sporočilo in strah je mnogim ostal v kosteh do današnjih dni. V petih desetletjih oblasti in pranja možganov v šolah, tovarnah, javnih medijih, gostilnah, se je uveljavilo to gibanje kot alfa in omega vseh družbenih pojavov. Z »borčevsko penzijo« pa so revolucionarne oblasti kupili borce in njihove družine, njihovo lojalnost in njihov molk.
Partizanstvo je tudi večno »mlad« pojav. Pri nas se med borce štejejo ljudje, ki so se komaj rodili. Privilegiji, ki so osebni, se prenašajo iz roda v rod. Namesto, da bi vsako leto imeli manj borcev kakor zahteva naravni red, so čedalje mlajši in nič manj zagrizeni in nestrpni kakor takrat, ko so padali streli, ki so pobijali naše narodne voditelje. Čas nam ne prinaša olajšanja pred tem pojavom, rak se širi in širi in zastruplja naše medsebojne odnose, kakor jih od zdaj že davnega l. 1941. Denar, ki ga država »vlaga« v ta zakrnel in v preteklost zagledan pojav, bi zadostoval za rešitev več kot polovice krize in nikjer ne bi bilo nobene škode.
Reinterpretacija zgodovinskih dejstvev
Beseda revolucija je kratkomalo izginila iz njihovega besednjaka. Ostaja le nek fantom, ki mu pravijo NOB. Človek, ki se z resnicoljubnostjo loti študija zgodovinskih dejstev in se ne ozira na spomine pozabljivih borcev, hitro spozna, da je bilo bolj malo boja proti okupatorju in veliko revolucije. Dejstva pričajo in govorijo, da ima prav tisti, ki trdi, da je bila revolucija pod krinko NOB-ja in nič drugega. Drugače mislečim očitajo revizionizem, ko se trudijo poiskati resnico o naši zgodovini in razumeti partizansko boljševištično krvoločnost, sami pa so najhujši revizionisti in si sproti izmišljajo nove in nove interpretacije preteklosti.
Dogodkom iznajdejo nov pomen, ki ga z medijskim zvočnikom in šolsko močjo uveljavijo v javnosti. Pozabijo, kar hočejo pozabiti in jih nadomestijo z novimi spomini, ki so čista izmišljotina. Obenem pa ne dovolijo nobene kritične distance ali problematiziranja partizanskega pojava. Zahtevajo, da sprejmemo za sveto resnico in dogmo, kar pravijo, da so zmagali, da so bili na pravi strani … Pri tem pa pozabljajo, da zmaga ne pomeni isto kakor »imeti prav«, da so bili na »pravi« (zmagovalni) strani silno malo časa, saj so kmalu pokazali svojo privrženost totalitarizmu in se s tem postavili na napačno stran, kajti totalitarna stran je vedno napačna stran, pa še izgubila je povrhu, saj živimo v svobodni demokraciji in ne več pod Titovo zvezdo. Proti Hitlerju so se borili mnogi in raznoliki. Takoj, ko je bil uničen skupen sovražnik, se je z vso silo pokazalo, kaj kdo je in sta se svobodni Zahod in v komunizmu zasužnjeni Vzhod postavila na nasprotna bregova. Zato tudi ta »argument« nima nobene moči, ampak je le ena od mnogih samoprevar vsakega, ki si na glavo povezne čepico z rdečo zvezdo.
A zgodovina je samo ena. V njej ne more in ne sme biti stavkov, ki se začenjajo s pogojnikom kakor npr. »če partizani ne bi bili zmagali« ipd. Partizani so zmagali, z revolucijo KPS so prišli na oblast, uničili so slovenski značaj, prinesli so strahovlado in totalitarni titoizem in njegove manire, povzročili so gospodarski zastoj in moralni razpad družbenega tkiva. Slovenski narod trpi to okupacijo in se bori s to boleznijo že od leta 1941 dalje. Cena borbe za naš obstanek in svobodo je strahotna in vendar boj še traja.
Nove laži
Po novem nosijo člani borčevskih združenj triglavko z rdečo zvezdo in slovensko trobojnico. Svojo priljubljeno in pristno, staro titovko z rdečo zvezdo so brez težav zamenjali za nekaj povsem izmišljenega in novega (vsak lahko vidi, da so te čepice tudi dejansko nove). Zakaj? Borci so bili najglasnejši med tistimi, ki so se upirali in postavljali pogoje naši samostojnosti. Kdor se hoče spomniti, ve, da je tako. Zakaj torej slovenske narodne barve tam kjer jih nikoli ni bilo? Očitno zato, ker rdeča zvezda postaja to, kar je za demokratični tabor vedno bila: simbol totalitarizma, zatiranja, nesvobode, ločevanja in vsakovrstne diskriminacije in se z njo ne morejo več hvaliti. Zato je potrebna okupacija narodnega duha in prisvojitev zaslug za našo samostojnost. Česa takega pa ne bomo dovolili. Vedno znova bomo ponavljali, da smo prav iz ZB NOB poslušali najbolj goreče zagovarjanje titoistične Jugoslavije, nasprotovanje samostojnosti in demokraciji, ki nam jih je prinesla prav tista Slovenija, ki se je že 1941 uprla KPS in njenim partizanom. Samostojna Slovenija nima nič s komunistično Slovenijo. Zato naj le-ta postane del preteklosti, ki se je lahko sramujemo in se iz njenih grozodejstev lahko učimo česa ne smemo delati, če hočemo mir in spravo, spoštovanje in sožitje med nami.
Nova čepica je najnovejša laž partizanstva. Prepričan sem, da niti ne zadnja. V teh prihodnjih tednih bomo spet priče novim lažem o partizanstvu in njihovemu patetičnem paradiranju, zagledanem v preteklost, ko so bili mladi, močni, pijani od krvi demokratičnih Slovencev. Kdor pa je zagledan samo v preteklost je suha veja na družbenem telesu in ga najbolj ogroža čas, oz. prihodnost, ker je njegov čas že nepreklicno minil.
Foto: Wikipedia
