Avtor: Peter Frankl. Vir: Finance. Veselim se časa, ko se bo Ljubljana približala vrednotam province.
Vsakič, ko zapustim Ljubljano, mi je srce bolj poskočno. Ne zato, ker glavnega mesta ne bi imel rad, a žal je tudi središče pretvarjanja in metropola ljudi, ki se imajo za boljše. Spoštovani Ljubljančani, prosim, ne zamerite mi, želim le opisati stanje duha, v katerem se »ugledneži« – in teh je največ v Ljubljani – imajo za nekaj več kot tisti, ki zase in za svoje okolje skrbijo tako, da prodajajo svoje izdelke in storitve in ki ustvarjajo v tovarnah, delavnicah, na kmetiji …
Pred nekaj tedni sem ob kavi sedel s starim znancem, ki je iz okolice Ljubljane. Izhaja iz obrtniške družine, oba sva rojena v šestdesetih letih. Živo pomnim, ko sem ga davnega leta 1983 srečal na Miklošičevi, tedaj sva oba postala polnoletna. »Kam greš?« me je vprašal. »Domov,« sem mu odvrnil. »Jaz pa na SDK,« je povedal in pokazal šop virmanov. Zdaj sva obujala meni tedaj tako čudne virmane in hkrati urejala zadeve prek SMS, e-pošte … Ob pogovoru sem se spomnil na diplomatski sprejem, kamor sem šel pred nekaj leti. Visoki diplomat iz ene izmed sosednjih držav me je povabil, naj pridem vodit okroglo mizo o poslovnih odnosih med državama; dejal sem mu, da sem ravno pred kakim tednom bil na okrogli mizi z isto tematiko in da je verjetno nima smisla ponavljati že zdaj. »Gospod Frankl, že, že, a vse na tisti okrogli mizi je bilo na ravni trgovskih potnikov,« je pribil. S prej opisanim znancem sem se počutil odlično, oba sva bila pač trgovska potnika, med pogovorom z načičkanim diplomatom pa sem postal odbojen.
Tudi to je danes Ljubljana, ki si ne maže rok. Recimo z gospodarsko rastjo. Se spomnite, ko so še pred nekaj meseci ugledni gospe in gospodje govorili, da rast BDP danes ne sme več biti imperativ, ta da namreč ne osrečuje. Recimo predsednik Türk. Bojim se, da je bilo to govoričenje o rasti, ki da ni več potrebna, tudi odsev neke vzvišenosti nad »banalnostmi«. A zdaj, ko jim denarja zmanjkuje, taisti gospodje pribijejo, da je treba najti poti, ki bi spodbujale rast. Že že, imajo deloma prav, a od tistih, ki so še pred časom predavali, da je rast brezzvezna, to zveni posiljeno in kaže na njihovo neznanje ali veliko sposobnost za nenačelno prilagajanje trenutnim političnim potrebam in mnenje, da sta služenje denarja in denar sam nekaj nizkotnega – razen ko gre za njihovega.
Zlaganost je tudi to, da gredo »ugledni« ljudje na magistrat podpret Zorana Jankovića, naj bo predsednik vlade, čeprav so že tedaj vedeli vse to, o čemer danes vsi, skupaj z uradnimi organi, čivkajo na vseh vejah. Pravosodje se za nekatere ne zgane oziroma se še ni, ko pa gre za preganjanje ljudi, ki so o takšnih in drugačnih dejanjih pisali že pred časom, so sodišča in bizarne pooblaščenke za varstvo osebnih podatkov urni. Pa to, kako si je nujno treba prizadevati za kakovostno in dostopno zdravstvo, kar je seveda res, a kaj, ko največji zagovorniki odhitijo v Švico, ko jih v hrbtu kaj resnega uščipne.
Žal je takšna dvoličnost segla tudi čez meje glavnega mesta. Pred leti sem bil v družbi merkurjevcev, ki so ravno končali menedžerski odkup. Glasno so me kritizirali, kaj vendar pišejo razni »mrkaići«. Kako me lahko to sprašujete, ko pa sami uporabljate najbolj neoliberalne metode za to, da bi kupili Merkur, sem jih vprašal. »A mi to delamo za dobro vseh nas, da nas ne bi tujci kupili in izžemali,« so mi povedali. Ali pa slovita netransparentna prodaja dela Mercatorja Istrabenzu in Laškemu. Vsi vemo, da so to zagrešili Janez Janša in njegovi, ki so se hoteli polastiti že prej zelo spornih vzvodov za vladanje, a če danes to napišeš, ti bodo poslali v objavo vljuden popravek.
Se danes stvari obračajo? Mar ljudje vendarle spoznavajo, da so jih ugledneži vseh sort vodili za nos? Upam. Morda bo napočil veseli čas, ko se bo Ljubljana približala vrednotam province.
