Slovenski katoliški izobraženci so v sklopu praznovanja petindvajsetletnice slovenske državnosti medse povabili ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta. Uvodoma se je njegov sogovornik Aleš Maver navezal na pomen praznovanja velike noči in ga povezal s popularnostjo blagoslova velikonočnih jedi na Slovenskem. Nadškof je poudaril potrebo, da bi vedno bolj postajali velikonočni kristjani, ki v sebi nosijo upanje in odrešenje. Potem bo tudi velika noč za druge postajala drugačna. Številni udeleženci obredov blagoslova velikonočnih jedi morda od tandema evharistije in agape poznajo le drugi del, vendar je tudi v tem navzoč Božji blagoslov. Zore vabi kristjane, da bi bil nad njimi tudi naš blagoslov, da jih ne bi obsojali. Glede dojemanja Kristusa med Slovenci je mnenja, da ga ni mogoče posploševati. Jezus se “ne gre ideologije, osebno prihaja k človeku”, in Kristusa, ki je ljubil do konca, moramo kristjani živeti in oznanjati. Če pa Kristusa prilagajamo ideologiji, napravimo iz njega malika, je prepričan nadškof.
Cerkev poskusili razdeliti navznoter
Nadškof Zore je odnos Cerkve do državne oblasti opisal kot zadržanega, previdnega zaradi preteklih izkušenj. Izpostavil je poskuse iz preteklega režima, ko so Cerkev s Cirilmetodijskim društvom poskusili razdeliti navznoter, kar pa jim ni uspelo, čeprav so zasejali določeno nezaupanje. Tudi v Cirilmetodijskem društvu pa ni bilo vse slabo, meni nadškof, Cerkev se je znala spustiti tudi v dialog, marsikaj je bilo odvisno od konkretnih oseb na položajih odločanja. Prepričan je, da se je potrebno z oblastjo pogovarjati, ne pa se ji udinjati.
Tranzicija v glavah še čaka
Družbene spremembe so prišle nepričakovano, je bila pa samostojnost sprejeta praznično in zato je prav, da jo tudi ob obletnici praznujemo, pravi nadškof. Meni pa, da na pot prave tranzicije sploh nismo zares stopili, za to so vzpostavljeni nastavki, premika v glavi pa še ni. “Lahko krivimo stare sile, a tudi starejše generacije nismo naredile premika proti demokraciji, saj še vedno vse pričakujemo od države.” Tranzicija v glavah nas še čaka in za določene spremembe se morajo zamenjati generacije, je še dodal Zore, in spomnil na svetopisemski izhod Izraelcev iz Egipta, ko nihče, ki je užival v Egiptu ni prišel v obljubljeno deželo.
Cerkev se je v spremenjenem okolju po nadškofovem mnenju iskala, marsikdo je sicer pričakoval, da bodo cerkve v sproščenem času bolj polne in da bo Cerkvi prepuščeno pomembnejše mesto v družbi. Izpostavil je tudi tedanjo skušnjavo, da bi Cerkev delovala ‘kot nekoč’ in priznal, da v Cerkvi niso vedno znali najti naboljših odzivov na nove razmere. “Številne težave so bile tudi z vrnjenim premoženjem, ki je bilo ukradeno, nismo pa vedeli, kako ga uporabiti za evangelizacijo – ker temu je namenjeno,” je na to temo še dodal nadškof Zore.
Izstopiti iz drže drugorazrednosti
Stanislav Zore meni, da škofova javna beseda ne sme biti ožjepolitično usmerjena, je pa ob različnih družbenih problemih potrebna in tudi iskana. Aleš Maver je izpostavil škofove javne besede v primeru referenduma o družinskem zakoniku. Nadškof Zore je bil vesel rezultata na referendumu, ki ga je videl kot izraz zdrave pameti, preseganje političnih opredelitev in zasnovo vrednostnega zemljevida v Sloveniji. Po njegovem mnenju kristjani v Sloveniji potrebujejo več odrešenosti, da ne bodo več obremenjeni z drugorazrednostjo. Z izstopom iz drže drugorazrednosti, z boljšo seznanitvijo z vsebino lastne vere ter z učenjem govora o veri v vsakdanjih odnosih, bi si kristjani odprli vrata v kvalitetnejši odnos z drugimi.
Da bi si bili tekmeci, ne nasprotniki
Sogovornika sta se dotaknila tudi 70-letnice konca II. svetovne vojne, ki jo je zazamovala tudi odmevna nadškofova pridiga na Brezjah. Nadškof je poudaril vidik dolgotrajne razdeljenosti Slovencev, ki se je začela že pred II. svetovno vojno, in znotraj katere gledamo drug na drugega kot na nasprotnika, ne kot na tekmeca. Ta odnos se je potenciral v krvavo morijo, ki ostaja v našem narodnem spominu. Nismo še pripravljeni pogledati resnici v oči, je prepričan nadškof Zore, ki se zato tudi še ni odzval na vabilo, da bi maševal na krajih, kjer so pokopani partizani. “Spregovorimo resnico, do tedaj pa ne morem maševati na krajih, kjer se potrjuje mit.” Na žrtve vojne še vedno gledamo preveč črno-belo, saj so bili svojevrstne žrtve tudi tisti, ki so bili prisiljeni v ubijanje. Pozdravil je pobudo Vseposvojitev, vendar si želi, da bi bili vanjo vključeni tudi rablji, saj so vsi potrebni molitve in odrešenja. Nekateri so to mnenje sprejeli, a za vse to še ni mogoče, ker še preveč boli, ugotavlja nadškof.
Ob koncu pogovora je ljubljanski nadškof Stanislav Zore ponovil svoj poziv, da praznujmo 25 let samostojnosti, čeprav lahko ob tem tudi mirno povemo, kar nas v državi moti. “Smo nasprotniki, zakaj ne bi postali tekmeci v tem, kdo bo naredil več dobrega za Slovenijo. Ne pustimo se potegniti v nasprotja, ampak razmišljajmo v smeri, ki lahko prinese odrešitev naroda,” je še pozval nadškof.