Ko Šarec govori na proslavah, se zdi, da vojna še vedno traja

V Angliji in Franciji so potekale proslave ob 75 letnici izkrcanja v Normandiji, ki naj bi bila ključni moment v končanju II. svetovne vojne v Evropi. Rusi se razburjajo, ker na slovesnosti niso povabljeni, pa tudi njihov prispevek naj bi bil podcenjen. Nedvomno imajo delno prav, pozabljajo pa, da so bile njihove izjemne žrtve na eni strani rezultat tamkajšnjega odnosa do vrednosti življenja, ki ga praktično ni bilo, na drugi strani pa v funkciji širjenja komunizma oziroma sovjetskega imperija. Še manj smemo pozabiti, da so bili nacisti njihovi nekdanji zavezniki, s katerimi so se povezali proti evropski in svetovni demokraciji. Del tega projekta je bila tudi slovenska Antiimperialistična fronta, kasnejša OF.

Nacizem je bil premagan, če bi slovenski partizani bili ali jih ne bi bilo

Omenjeno tematiko načenjamo ne iz zaničevanja slovenskega antifašizma in antinacizma. To je nedvomno bilo pri nekaterih prvinsko in iskreno, saj so okupatorji nenazadnje hoteli Slovence izbrisati iz zgodovine in realnosti, dejansko pa so ga voditelji jugoslovanskih komunistov izrabili za prevzem oblasti. O moralni vrednosti takega dejanja ne gre izgubljati besed.

Spomnimo se, kako je pred četrt stoletja Kučan kot »predsednik« Slovenije vztrajal, da bi sodeloval na proslavi ob 50 letnici izkrcanja v Normandiji. Zmagovalec! Pripada tistim, ki so prepričani, da je bilo II. svetovne vojne konec zaradi partizanske zmage nad Nemci. Očitno podcenjuje vlogo pameti in zgodovinskega razgleda v demokraciji. Slovenska osamosvojitev resnično v mnogih primerih ni primerljiva  z vsem tistim, kar so morali ljudje prestati med II. svetovno vojno, neprimerljivost pa je tudi  v dosežku z vojno za Slovenijo. O prizadevanjih za samostojno slovensko državo ni bilo na partijski strani 1945. leta ne duha, ne sluha.

Vojne so krute in se sodijo samo in zgolj po dosežkih! Dejanski, ne pa namišljenih ali rojenih iz oblastnih notranjepolitičnih potreb. Nacizem je bil premagan, tudi po sovjetski zaslugi, če bi slovenski partizani bili ali jih ne bi bilo.  Danes iz zanesljivega pričevanja celo vemo, da je Tito želel odpraviti Slovence oziroma predvsem njihov jezik. Podobno kot slovenski partizani lahko »trpijo« tudi grški ali še kateri. Zgodovino pišejo resnični, ne pa namišljeni zmagovalci.

Odslikavo Kučanove »resnice« lahko iz ust njegovih pristašev poslušamo na vseh partizanskih proslavah, zlasti nekaterih vodilnih članov ZB in celo Veteranov vojne za Slovenijo, ki želijo zmanjšati enkratno dejanje slovenske osamosvojitve in se priključiti svojim nekdanjim voditeljem, ker samostojnega življenja državljana demokratične države niso sposobni. Nimajo lastnega ponosa in lastne časti. Oni so radi vodeni in potrebujejo voditelja. Posledica totalitarne vzgoje, ki brez »genialnega« vodje, pa naj bo to Duce, ali Fuehrer, ali generalni sekretar komunistov, ne morejo.

Ko Šarec govori na proslavah, se zdi, da vojna še vedno traja

Proslava 75 letnice izkrcanja v Normandiji je potekala v znamenju slavljenje svobode, miru in sprave. Nanjo so povabili celo nemško kanclerko, ker sicer o spravi ne morejo govoriti. Seveda ni nikakršnega dvoma, kdo je zmagal in kdo je bil premagan. Ko človek posluša naše proslave, spomnimo se samo govorov predsednika vlade zadnji vikend, pa dobimo občutek, kot da vojna še vedno traja. Na njih se nadaljujejo grožnje nekdanjim nasprotnikom, ki jih več ni, predvsem pa sejejo strah, ki naj bil osnova za povratek nekdanje totalitarne oblasti. Strašijo z vračanjem fašizma in nacizma, ki obstaja mogoče le v kakšnih redkih bolnih glavah. Pri nas pa nastopajo »napredni« politiki s stegnjeno roko in dvignjeno pestjo ter Che Guevaro, patološkim morilcem, na prsih.

In to se dogaja v dneh, ko poteka spravna slovesnost na Rogu, največja morija Slovencev v slovenski zgodovini, ki je bila izvršena ravno v teh dneh in  v imenu stegnjene roke in pesti, srpa in kladiva. Kdo grozi Slovencem? Kdo ogroža slovensko demokracijo? Kdo stalno žali in izničuje opozicijo, ki je predpogoj demokracije in svobode?

Sejanje sovraštva in strahu v imenu prestanega trpljenja drugih, je skrajno zavrženo, nizkotno

Verjetno ni bilo oblasti, ki ne bi zlorabljala zgodovine. To, kar se dogaja v Sloveniji, pa presega vse meje. S samovoljnimi interpretacijami preteklosti napadajo zgodovinski »revizionizem«. Mislijo, da državljani ne opazijo, da so ravno oni največji njegovi generatorji. Vsak normalni državljan je sposoben primerjati duha proslava v Normandiji ali onega pod Ljubeljem. Spomnimo se samo nekdanje tamkajšnje interniranke Marije Vodišek, znamenite profesorice francoskega jezika in neomajne privrženke slovenske osamosvojitve, nosilke visokega francoskega odlikovanja! Kako bi reagirala ob zadnji proslavi?  Razumela je zgodovino, kar za sedanje slovenske voditelje ne moremo trditi. Sejanje sovraštva in strahu v imenu prestanega trpljenja drugih, je krajno zavrženo, nizkotno.

Slovenija vse bolj tone v totalitarizem. Ločili smo se, ker je bilo neetično in narodno samomorilsko vztrajati v Jugoslaviji. Zadnje dogajanje nas hoče prepričati, da naš cilj ni bila demokracija, ampak z pomočjo kvazidemokracije sprožitev prostega pada v narodno in človeško izničenje.