Stvari, ki jih posedujemo, dogodki, v katerih smo udeleženi, občutja, ki nas preplavljajo, in ljudje, s katerimi delimo korak življenja, nimajo vnaprej določenega mesta in pomena v našem življenju. V nekem smislu je vse, kar prihaja v nas in iz nas, nevtralno. Mesto, pomen in smisel vsemu in vsem daje vsak posameznik.
Prebijanje skozi predore zadovoljenih potreb
Pred kratkim sem poslušal znanko, ki je pripovedovala o svoji prijateljici in sodelavki Andreji. Stara je nekaj čez trideset let, ima univerzitetno izobrazbo in dobro službo. V službi je cenjena zaradi svoje delavnosti, natančnosti in predanosti. Tudi v osebnem življenju je vestna in organizirana. Ima vse, kar potrebuje za svoje življenje: avtomobil, stanovanje, za svoja leta in današnje čase veliko prihranjenega denarja, krog prijateljev, s katerimi preživlja vikende, ljubiteljsko se ukvarja s športom in je pri tem opazno uspešna. Tudi zdrava in lepa je. Vse v redu, bi rekli.
Vendar ni! Andreja je ob vsem, kar je ustvarila in dosegla, v bistvu globoko nezadovoljna s svojim življenjem. Vse doseženo ji pravzaprav ne pomeni veliko. Svojo energijo usmerja v to, da bi spoznala fanta, s katerim bi delila pot življenja. Po dveh neuspešnih partnerskih zvezah si želi spoznati nekoga, s katerim bi ji uspelo. In tu se pojavlja temeljni problem: ob vsem, kar je in kar ima, se počuti brezvoljno, neuresničeno. Vse ustvarjeno in prigarano v njenih očeh nima prave vrednosti oziroma ne izpolnjuje njenega življenja. Po njenem mnenju manjka najpomembnejše, tisto „eno, ki je potrebno“, kot beremo v Evangeliju, zato doživlja, da je vse, kar ima, ničevo. To „eno“, ki manjka, je seveda lahko karkoli – pri Andreji je to fant, ki ga ni, v primeru koga drugega je to lahko boljši avtomobil, lastniško stanovanje, lepša postava, štirje kilogrami manj … – torej karkoli, kar nas dela v globini duše nezadovoljne in nesrečne.
Verjetno pozna vsak izmed nas kakšno Andrejo ali kakšnega Andreja, ki se srečuje s podobno stisko. Nekateri verjetno ob tem skomignejo z rameni in površno rečejo, češ: „Materialne dobrine pač ne morejo napolniti srca!“ To seveda drži, ampak v tem primeru ne gre za poveličevanje materialnih dobrin. Sodobni Andreji in Andreje pogosto na vse materialno, kar imajo, niso navezani in ne malikujejo svojih dosežkov. Gre za nekaj globljega, gre za eksistencialno spoznanje, da zadovoljevanje potreb na različnih področjih, izpolnjevanje zastavljenih ciljev, nizanje uspehov, vzpenjanje po karierni lestvici – ob tem se ob človeku seveda kopičijo tudi materialne, duhovne in ne vem kakšne dobrine še – samo po sebi ne napolni človeka z notranjo srečo, z mirom in zadovoljstvom. Z eno besedo, ne napolni ga s smislom.
V preteklih desetletjih je bila na zahodu med psihologi, pedagogi in terapevti zelo popularna teorija zadovoljevanja potreb, ki jo je leta 1943 utemeljil ameriški psiholog Abraham Maslow. Maslow meni, da ima človek pet temeljnih potreb: fiziološke potrebe, potrebo po varnosti, potrebo po ljubezni in pripadanju, potrebo po ugledu in spoštovanju ter potrebo po samouresničenju. Potrebe so po Maslowu postavljene v neke vrste piramido: človek se lahko vzpenja po tej piramidi in zadovoljuje potrebe na višjem nivoju šele takrat, ko zadovolji potrebe na nižjem nivoju. Človek lahko zadovolji potrebo po varnosti šele, ko zadovolji svoje osnovne fiziološke potrebe, in tako naprej. Brez pridržkov lahko ugotovimo, da je Maslowova teorija zadovoljevanja potreb v veliki meri prodrla na vsa področja zahodnega potrošniškega načina življenja in je, hočeš nočeš, postala nevidna matrica življenjskih slogov in vrednostnih sistemov otrok 21. stoletja.
A vrnimo se k Andreji. Vidimo lahko, da ji je vzpon po piramidi zadovoljevanja potreb krasno uspel. Pri dobrih tridesetih je praktično na samem vrhu piramide: osnovne potrebe, od službe, stanovanja in materialnih dobrin, ima zadovoljene, kar ji zagotavlja varnost. Ima krog prijateljev, pridobila si je spoštovanje in ugled v krogu ljudi, s katerimi biva. Uresničenje ciljev jo je pripeljalo do samouresničenja. Stoji na vrhu uspešno preplezane piramide. Ampak problem je v tem, da se tu, na vrhu, počuti samo, nezadovoljno in neuresničeno. Zunanji videz torej vara, presoja ljudi, ki jo poznajo, pa je v jedru zgrešena.
Gre za pogosto in tragično občutje sodobnega človeka: vse je tu, vse je doseženo, a v vsem skupaj človek ne najde smisla. Torej je ta „vse“ pravzaprav nič. Za razkošno fasado nasmehov, vonjev, oblik in stila se skriva kup pepela neuresničenih pričakovanj.
Večno človekovo spraševanje
To je pred desetletji zaznal že Viktor Frankl in takšno stanje sodobnega človeka definiral z izrazom „noogena depresija“. Za človeka ni dovolj, da zadovolji le svoje potrebe, denimo, da si reče: živim zato, da sem zdrav, da se počutim dobro, da imam hišo in delo. Ves čas iščemo nekaj več. V človeku torej obstaja večni nemir, večna potreba po iskanju pravih vrednot, ki življenju dajo smisel. Če tega ni, se pojavi eksistenčni vakuum ali bivanjska praznina, ki je zaznamovana z občutki, da mi je za vse vseeno, da me nič ne veseli, da si ne želim naprej živeti. S tem je Frankl odkril primarno samopresežno motivacijo, ki človeka v življenju vleče naprej. Izraz „noogena depresija“ po Franklu torej pomeni stanje sodobnega človeka, ki ga v ljudeh povzroča pomanjkanje ali odsotnost smisla. Človek išče, vendar ne najde vrednot, čeprav si jih želi najti, in zato trpi.
Frankl je ob tem tudi poudarjal, da Maslowova teza, da lahko človek zadovolji potrebe na višji ravni šele potem, ko je zadovoljil potrebe na nižjem nivoju, ne drži. Človek lahko odkrije smisel tudi v razmerah skrajne bede in nesreče, ter nasprotno, kot je trdil Maslow: tudi najelegantnejše palače ne zagotavljajo, da bo človek res odkril smisel svojega življenja. Zgodbe vsakdanjosti vsak dan potrjujejo resničnost Franklovega spoznanja.
Odpiranje vprašanja smisla v sodobnih procesih vzgoje
Tudi sodobna vzgoja pretežno temelji na zadovoljevanju otrokovih potreb. Otrokom v zahodni civilizaciji ponujamo praktično vse. Začne se z igračami, nadaljuje se s prehrano, oblekami, udobjem in razvajanjem. Starši skrbimo ob materialnem tudi za duševni in duhovni razvoj otrok: poleg šole jih sprašujemo, na katerih področjih se še želijo izpopolnjevati: klavir, košarka, šah, jeziki … Številni otroci vsako leto menjajo krožke: poskusijo kaj, a ni jim zanimivo, prenehajo sredi leta, z novim šolskim letom pa na lov za novimi izzivi in kompetencami. Sčasoma – v bistvu zelo hitro – se na to navadijo in posvojijo koncept: začnejo razumeti, da imajo pravico do vsega, kar si zaželijo.
Ko otrok raste v tem začaranem krogu neskončnih prostranstev ponudb in možnosti, poskusov, delnih uspehov, vedno novih priložnosti in izzivov, se v njem utrjuje prepričanje, da ima pravico imeti in doseči vse, kar si zaželi. To prepričanje raste z otrokom in (p)ostane, ko človek odraste, nekje globoko zapisano v njegovo temeljno strukturo. Zato pride pogosto, kot pri Andreji, do zmede. Pravico imam biti srečen, zadovoljen, vedno vesel. Ko imam vse, imam seveda pravico imeti tudi partnerja – zakaj pa ne?
A življenje je (še) vedno večje od ljudi. Nihče nam ne more zagotoviti sreče oziroma reči, da jo bomo dosegli. Da, lahko si prizadevamo zanjo, naredimo vse, kar je v naši moči, a rezultata vseeno nimamo v zakupu. Življenje preprosto ni veleblagovnica, v kateri nam pripada vse, kar poželijo oči ali srce.
Upravičeno lahko torej predvidimo, da se bo „noogena depresija“ v prihodnosti še krepila. Sicer čas pošilja tudi določene popravke, kot je ta zadnja ekonomska in finančna kriza, ki jasno nakazuje, da so meje in da se moramo ljudje znajti in odkrivati lasten smisel tudi sredi neugodnih okoliščin.
„Na voljo je vse“
V preteklih dneh sem prebiral knjigo avstrijskega filozofa Liessmanna, Univerzum stvari. O estetiki vsakdanjega, v kateri avtor popelje bralca skozi fenomenologijo izkušenj vsakdanjika. Vsakdanjik je, po Liessmannu, to, kar se dogaja vsak dan. Avtor začenja vsako od dvanajstih poglavij s stavkom: „Na voljo je vse.“
Drži! V sodobni družbi je na voljo vse. „Božična osvetljava in porcelanske figurice, filmi o Sissi in koprneče kadence Andréja Rieusa Geigeja, vrtni palčki in velikonočni zajčki, barbike in njihove žive dvojnice, ljubezenske bolečine v telenovelah in neizogibni sončni zahodi, pozabiti ne smemo niti ženskih aktov in alpskih ledenikov v težkih oljnih barvah,“ našteva Liessmann. Vsak izmed nas bi lahko do neskončnosti nadaljeval Liessmannov seznam vsega, kar nam je na voljo. Seznam stvari, dogodkov, estetskih užitkov, oseb, ki se nam ponujajo in nas zadovoljujejo na različnih področjih našega življenja.
A za vsem, kar nam je na voljo, ostaja človekov duh, ujet v večni krog spraševanja in preseganja že doseženega, videnega, občutenega: In čemu vse to? Kaj sedaj, ko sem to dosegel, pridobil ali ko je to za mano? Odgovor, ki bi nas zadovoljil, bi nas moral prerasti. Človekova eksistenca mora preseči zadovoljevanje zgolj lastnih potreb, želja in kapric. Naše življenje mora biti potrebno še za koga drugega. Pot odkrivanja smisla je, po Franklu, v tem, da človek odkrije svoje poslanstvo ter da nameni svoje moči za nekaj ali za nekoga: recimo, da pomagam soljudem ali, če trpim, da dam s tem pogum in zgled tudi drugim trpečim.
Zato skrajni domet človekovega bivanja torej ne more biti samouresničitev, ampak samopreseganje, ugotavlja Frankl. Pot nadaljnjega razmišljanja o človekovi umeščenosti v ta svet in o tkanju platna lastnega smisla ostaja torej odprta …
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
Foto: Patricija Belak je mlada umetnica, ki vse lepo, kar ujame v svoj objektiv, objavi na Articija.
