Na volitve gremo, da zmagamo

Pucnik07
Oče in hči (arhiv Gorazda Pučnika)

Takoj po novem letu leta 1990 so tri politične zveze – Ruplov SDZ, Peterletov SKD in Pučnikov SDZS – začele vabiti na veliki shod v Cankarjev dom v Ljubljani. V vabilu je kot dobra novica pisalo, da so se zveze odločile za skupen nastop na spomladanskih volitvah in da so k tej novonastali združbi pristopili tudi Zeleni Slovenije, ki jih je vodil Dušan Plut in Omanova Slovenska kmečka zveza. Optimistično so napovedali, da so se s tema pristopoma bistveno povečale možnosti za uspešen nastop na volitvah.

Tak optimizem gre verjetno pripisati zametkom nastajajočega volilnega štaba, kajti Jože Pučnik je bil še dva meseca pred tem precej skeptičen. Tako je na primer sredi novembra 1989 ocenjeval, da bo uspeh, če bo opozicija sploh prišla v slovenski parlament in se utrdila kot močna frakcija. Takrat bo torej dobila priložnost, da nadzira stranke, ki so na oblasti, in se tako uči tehnologije političnega dela. „Šele to vedenje in znanje pa bo pripeljalo opozicijo do veliko bolj realne zmage – zmage na volitvah, toda šele leta 1994.“[1]

Na zborovanju v Cankarjevem domu je še največ optimizma in aplavza požel Ivan Oman, ko je povedal tisti zelo znani stavek: „Mi gremo na volitve zato, da zmagamo! Mi gremo na volitve zato, da napravimo konec političnemu in gospodarskemu eksperimentiranju, ki je pripravil našo družbo in naše gospodarstvo na rob propada.“ Optimizem je vlival tudi Matjaž Šinkovec, ko je na zborovanju dejal, da je zmaga Demosa na volitvah edino jamstvo, da Slovenija postane normalna država.

Na tem zborovanju je dr. Jože Pučnik „dragim prijateljem“ – kakor je nazival občinstvo v prepolni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma – povedal, da združena opozicija vidi prihodnost Slovenije v konfederaciji, v kateri bo Slovenija uveljavila svojo ekonomsko, politično, kulturno in nacionalno suverenost. O svoji politični prihodnosti naj se Slovenci izrečejo s plebiscitom.[2] To je pisalo v prvič predstavljeni Deklaraciji o slovenski samoodločbi. V njej še piše, da sta za Demos prednostni politični nalogi predvsem zares svobodne in poštene aprilske volitve in referendum, ki bo slovenskemu narodu omogočil določiti naravo svoje države v obliki nove ustave.

V Cankarjevem domu je Pučnik namenil nekaj besed tudi odnosu do preteklosti. Dejal je: „Slovenska opozicija ne goji nobenega revanšizma, nobene maščevalnosti. Vse vojne in povojne zločine naj raziščejo zgodovinarji, da bodo naši vnuki vsaj izvedeli, kaj se je dogajalo in zakaj smo mi drugi, ki smo preživeli, vse to dopustili.“ Poudaril je, da v Demosu hočejo mir, da hočejo spravo s preteklostjo.[3] Drugo pa so napake, ki jih je slovenska politika storila v preteklem letu. Mednje je prištel privolitev v spremembe zvezne ustave pa tudi podporo Markovićevemu programu, katerega posledica bo veliko odlivanje denarja iz slovenskega gospodarstva.[4] „Naši politični programi so pozitivni, odkrito povemo, kaj hočemo – hočemo pa tak politični sistem, v katerem se nobena stranka nikoli več ne bo mogla polastiti države.“[5] Po Pučnikovih besedah opozicija ne bo popustljiva do napak, ki jih je slovensko državno in politično vodstvo zagrešilo v zadnjih dveh letih, ko je z mlačnostjo, neodločnostjo in popustljivostjo oškodovalo vitalnost in samobitnost slovenskega naroda.[6]

Kandidat za predsednika predsedstva

Kmalu po novem letu 1990 je postalo znano, da bo dr. Jože Pučnik tudi kandidat opozicije za predsednika predsedstva Socialistične republike Slovenije. Na vprašanje, zakaj kandidira za predsednika predsedstva, kjer bo njegov protikandidat verjetno Milan Kučan, ki ima več možnosti za zmago, je Jože Pučnik odgovoril, „da se zaveda priljubljenosti gospoda Kučana, da pa volivci ne bodo ocenjevali kandidatov samo osebno, pač pa tudi po njihovi strankarski pripadnosti in po dosedanjem delu strank, ki jih predstavljajo“.[7]

Ko so mediji v začetku leta v portretih opisovali Pučnika kot novost na političnem prizorišču in kot nekoga, ki se bo pomeril z Milanom Kučanom, so ga hkrati tudi označevali kot velikega realista, saj tudi glede svojih možnosti v morebitni bitki z Milanom Kučanom ni imel nobenih iluzij.[8] Ivan Pučnik je povedal, da je bratu odsvetoval odhod v volilno bitko s Kučanom, saj so ga blatili po časopisih in ga še zmeraj označevali za kriminalca. Jože Pučnik mu je odgovarjal, da se nihče noče spopasti s Kučanom in da so vsi, ki jim je to predlagal, kandidaturo za predsednika predsedstva takoj odklonili. In Jože Pučnik je bratu vrnil z vprašanjem: „Kako pa bo, če Demos ne bo imel nobenega kandidata?“[9] Ivan Pučnik je ocenil, da je bil Jože zelo stvaren, se je pa tudi Jože strinjal z Ivanom, da nima v tekmi z Milanom Kučanom nobenih možnosti.

Po velikem zborovanju v Cankarjevem domu je Peter Jambrek v Mladini primerjal Pučnika in Kučana ter zapisal, da je Pučnik tako izrazit kontrast Kučanove kariere, da dobiva njuna primerjava skoraj nujno simbolen in mitski pomen. Pučnikova karizma, po njegovem, izvira iz premišljene drže intelektualca, ki je prepričan o svoji resnici in ki zna utemeljiti smisel svojega delovanja. Taras Kermauner naj bi mu bil nekoč rekel: „Ti pa si bil kot rojen zato, da znaš dobre ideje tudi udejanjiti v praksi … Zato te je treba ubiti. A se nisi dal …“[10] Jambrek je spomnil, da je bil Pučnik za prijatelje in kritično javnost do konca petdesetih let mitska osebnost. Peter Jambrek je ocenil, da so potrebni tako Pučnikova vizija in pogum kot Kučanov pragmatizem in izkušnje.[11]

Ko je dr. Jožeta Pučnika sredi februarja 1990 še Ivanka Mihelčič spraševala o protikandidatu Milanu Kučanu, je povedal, da je to nedvomno najpopularnejši slovenski politik. „Ob tem pa moram hudobno pripomniti, da je k temu ugledu pripomogel tudi njegov bivši prijatelj Milošević s svojimi iracionalnimi napadi na del slovenskega vodstva in z absurdnimi očitki Milanu Kučanu kot osebi.“[12]

Novinarka ga je tudi vprašala, ali je pripravljen kaj povedati tudi o zasebnem življenju, in ji je odgovoril: „Poročen sem v drugo, moja sedanja soproga je Nemka, imam pa tudi tri otroke – sina iz prvega zakona ter sina in hčerko iz drugega. Otroci so že odrasli … Soproga se bo verjetno že to pomlad preselila v Slovenijo, otroci pa se bodo že odločili. Najstarejši sin bo ostal v Trstu, saj je tam zaposlen, hkrati pa je proti koncu študija. Želi postati športni učitelj. Srednji sin študira španščino in katalonščino, njegov sen pa je, da gre živet v Španijo, najmlajša, devetnajstletna hčerka pa bo po vsej verjetnosti ostala v Nemčiji, kot vidite, vsak ima svoje življenje, pri tem pa je zelo pomembno, da se med seboj odlično razumemo.“[13]

 


[1] Ivanka Mihelčič, Realna zmaga šele leta 1994!, Dnevnik, 21. 11. 1989, str. 4.

[2] TV DOK, TVD, 22. 1. 1990.

[3] TV DOK, Lado Ambrožič, Utrip, januar 1990.

[4] Marko Pečauer, Zoper partijski sistem in za konfederacijo, Delo, 18. 1. 1990, str. 1.

[5] Slava Patljič, Demosov za volitve bo kulturen in civiliziran, Delo, 18. 1. 1990, str. 3.

[6] Prav tam.

[7] Marko Pečauer, Dr. Jože Pučnik, kandidat opozicije za vodstvo SRS, Delo, 10. 1. 1990, str. 1.

[8] Mirko Lorenci, Dr. Jože Pučnik, „notorični demokrat, Večer, 15. 1. 1990, str. 3.

[9] Korak pred drugimi, Zapiski iz predpogovorov, 30. 8. 2003, Ivan Pučnik.

[10] Peter Jambrek, Iz oči v oči, Mladina, 26. 1. 1990, str. 27.

[11] Prav tam.

[12] Prav tam.

[13] Prav tam.

 

Odlomek je vzet iz knjige: Rosvita Pesek, Pučnik, Mohorjeva založba Celovec, 2013, str. 261 – 266.

Pripis uredništva: v teh tednih ekskluzivno objavljamo odlomke iz knjige dr. Rosvite Pesek, Pučnik. Skozi utrinke čutimo tako pokončnost in premočrtnost dr. Jožeta Pučnika, kot tudi svež in navdihujoč avtoričin slog, s katerim opisuje njegovo življenjsko pot, polno prelomnic. Objavljeni članki želijo spodbuditi bralce Časnika, da posežejo po biografiji moža, ki je ključno zaznamoval proces osamosvojitve in graditve države Slovenije.

Martin Lisec je logoterapevt, mediator, urednik. Več: stopinje.si