Na poti h Karlovi republiki?

Lokalne volitve so p0kazale svojo moč in poskrbele za zanimive premike v tokratni Delovi redni raziskavi javnega mnenja. Vendar največje presenečenje ni, da se opozicijska SDS in vladajoča SD še naprej kot klop držita vodilnih mest. Čeprav ne ena ne druga pravzaprav ne počneta ničesar, SDS pa se je s svojim pišmevuhovskim odnosom do (sicer res vnaprej izgubljenih) ljubljanskih volitev za nameček krepko ponorčevala iz volivcev in je najzaslužnejša za nizko volilno udeležbo v prestolnici in za majhen, ampak impresiven plus pred Jankovićevim dosežkom.

Fatamorgana upokojenske stranke

Ne, resnično presenečenje je – kot že na lokalnih volitvah samih – prava eksplozija Erjavčeve upokojenske stranke. Če je verjeti anketarjem, bi Desus pobral kar 13,6 odstotka glasov. Verjetno se bomo skoraj vsi strinjali, da je to “huda” številka. Sicer je Slovenija, kar zadeva upokojensko stranko, že tako med evropskimi izjemami. Posebne politične združbe državljanov v pokoju so se resda pojavile v marsikateri sodobni demokraciji, a so se po enem ali dveh mandatih poslovile od političnega parketa. Najbolj sveži primer je verjetno usoda izraelskih v stranko organiziranih upokojencev. Le v malih Luksemburgu in Sloveniji so se tovrstne organizacije spremenile v parlamentarni inventar in niso ostale zgolj politična fatamorgana.

Stranka protesta, ki je vedno v vladi

Toda kot je ob bajeslovnih izidih ljubljanskega župana zgrešeno s prstom kazati proti Fužinam, je zgrešeno uspeh Desusa razlagati samo s krilatico “saj je penzionistov tako ali tako največ”. Prepričan sem, da upokojenska stranka, kakršna trenutno je, v dolgočasnem in kar duhamornem političnem vsakdanu ponuja vsaj volilno perspektivo marsikomu in ne samo svoji neposredni klienteli.

Nekaj razlogov za to se skriva kar v njeni naravi. Po eni strani gre za tisto politično silo, ki je najbolj zavezana svetlim revolucionarnim izročilom našega naroda in je bila že večkrat najbolj iskreno zaskrbljena zaradi možnosti, da bi kakšno drobtino z državne mize dobili tudi okupatorjevi sodelavci. Ampak sočasno Desusu starostna struktura njegovega volilnega telesa po nekaterih raziskavah prinaša status stranke, ki ima za Novo Slovenijo največ vernih privržencev. Titovka na glavi in rožni venec v rokah (ali vsaj v žepu, da se ne vidi) – ali ni to na Slovenskem prava zmagovita kombinacija?

Vrhu vsega razvoj zadnjih mesecev napeljuje na misel, da se je Desus namesto Slovenske nacionalne stranke ugnezdil kot glavno pribežališče protestnih volivcev. Kar je še en paradoks, saj demokratični upokojenci praktično vseskozi od svoje osamosvojitve sedijo v udobnih vladnih klopeh in so državotvorno držali svečo še vsakemu kabinetu razen Bajukovega.

Pa vendar gre za uspeh enega človeka

Kljub doslej povedanemu je trenutni Desusov zenit zasluga zgolj enega človeka. Tistega, ki se bo še vsaj do nedelje nasmihal s plakatov v vsaki slovenski vasi in ustvarjal vtis, da kandidira za župana vseh naših občin. Karl Erjavec svojo stranko trenutno pooseblja veliko bolj kot Jelinčič nacionaliste. V ozadju SNS je vendarle nekakšen, čeprav do skrajnosti preprost program. Program upokojenske stranke je zgolj njen predsednik.

Slednjemu ni nerodno kar naprej nastopati v Piramidi, ni mu nerodno pripovedovati cenenih gostilniških šal, ni mu nerodno niti trositi obljub v obliki puhlic, za katere on sam in njegovi volivci vedo, da se na tem svetu ne morejo uresničiti. Ker zmore pogolniti celo precej dovtipov na svoj račun, je v naši politični puščavi tudi zame ena pozitivnejših političnih osebnosti. Tako ni čudno, da se vse obtožbe na njegov račun od njega preprosto odbijejo in da je Desus vse močnejši, četudi sta mu hrbet pred nedavnim obrnila njegova najbolj avantgardna in duhu polpreteklosti, ki najbolj spravlja v jok večino desusovcev, najbolj predana poslanca.

Kot vsakemu voditelju, ki je sočasno stranka, Erjavcu seveda grozi nemajhna nevarnost, da se bo postopoma spremenil v Desusovega pahorja. V figuro, ki jo bodo demokratični upokojenci sicer potrebovali za ohranitev svojih stolčkov, a bo med njo in stranko zeval vse večji prepad. Potem bo zgodba o neverjetnem vzpenjanju h Karlovi republiki spet samo politična fatamorgana.

Foto: Wikipedia