V teh poletnih dneh, ko mnogi preživljajo dopust pod borovci ali pod kakšno palmo, smo v Delu lahko prebrali zanimivo razmišljanje o bolj resni tematiki – o stanju na naši edini javni radiotelevizijski hiši RTV Slovenija (RTVSLO) (Žanja Leiler, 17. in 18. julij 2017).
Priznati moram, da me je avtorica dveh prispevkov v omenjenem časopisu presenetila z informacijo, da naj bi v vladni koaliciji potekala usklajevanja glede novega zakona o RTVSLO. Na Delu so namreč pridobili osnutek novega predloga zakona o RTVSLO. Vsekakor drži, da RTVSLO potrebuje spremembe v smislu organizacijske in uredniške ter vodstvene politike.
Novinarska avtonomija in odgovornost
Zadnji odmevnejši zdrs, s katerim se je ukvarjala domala vsa Slovenija, se je zgodil pred kratkim, ko je zaradi »spornega« TV prispevka o pevcu Thompsonu odstopil urednik, ki je pripravljal prispevek, nikakor pa ne urednica informativnega programa. Takšnim dejanjem, ko bi novinar (beri politik), ki je spoznal svojo napako ali objektivno odgovornost, odstopil s položaja, smo v naši deželi priče res redko. Nekateri sicer ponudijo svoj odstop, a bolj zaradi javne podobe, čeprav za kamerami dobro vedo, da nadrejeni ponujenega odstopa nikakor ne bo sprejel. Včasih človek dobi občutek, da je ponujeni odstop s figo v žepu za državljane predlagal prav nadrejeni sam. Ko so pa studijske luči ugasnile, je »storilca« le potrepljal po ramenih in nič se ni zgodilo (oz. se je zgodilo, kot so želeli). Ugotavljamo lahko, da za razliko od svetnih oblasti, papež npr. ponujene odstope jemlje resno, vodjem vatikanskih dikasterijev ne podaljša mandata, zgodi pa se tudi, da določene »prestopnike« odstavi.
Če se vrnemo nazaj k primeru Thompson. Moj namen ni opredeljevati se do omenjenega hrvaškega pevca, saj ga v bistvu niti ne poznam. Sem pa pričel slediti primeru, ker je bil medijsko izredno odmeven, ob njem pa sem zaznal sledi pristranskega poročanja. Kot Štajerca me seveda zanima, kaj se dogaja v moji prestolnici, kjer naj bi do koncerta prišlo. Mestne oblasti so koncert presenetljivo (ali pa tudi ne) prepovedale, a zagovornikov pravic svobode govora in javnosti nasploh ukrep ni posebej vznemiril. Tudi ne odločitev vrhovnega sodišča, ki je ugodilo pritožbi organizatorja koncerta, ki se z odločitvijo o prepovedi vsekakor ni strinjal, saj je menil, da je nepravična. Upravno sodišče v Mariboru je po mnenju vrhovnega sodišča tožbo nezakonito zavrglo. Razplet čakamo. Ob vsem tem je zanimivo, da so po odločitvi vrhovnega sodišča tisti, ki so navijali za ukinitev koncerta, ostali povsem tiho pod borovci nekje na meji slovensko-hrvaškega Primorja, poslušajoč hladen vetrič.
Kriza vodenja RTVSLO
Programski svet (PS) RTVSLO je zaradi omenjenega primera zahteval posebno obravnavo in celo odgovornost direktorice TV, na kateri so se lomila (politična) kopja. Težko razumljiva je bila odločitev generalnega direktorja RTVSLO, da PS-u v odločanje ponudi razrešitev direktorice TV, ki pa je ta (tudi presenetljivo) ni sprejel. Zaradi razočaranja nad to odločitvijo so odstopili trije člani PS, med njimi tudi predsednik PS, ki mu je svetnica Petra Ložar očitala užaljenost, ker da člani ne soglašajo z njegovim mnenjem. Včasih so odstopi celo koristni. Ali so bili tudi v tem primeru, se bo še pokazalo.
Kot dobro ugotavlja novinarka Dela, se na RTVSLO že dolgo vleče kriza vodenja. Dejstvo je, da nihče za nič ne odgovarja. Iz teh in še drugih razlogov bi verjetno res bilo potrebno, da se zakon o RTVSLO spiše na novo ali pa se sedanjega korenito popravi. Zaskrbljujoče je, da se osnutek predloga zakona ne ukvarja z avtonomijo novinarjev. Vsekakor pa bi bilo zelo koristno, če bi se pri sprejemanju zakonskih sprememb ozrli na avstrijski zakon. Ta določa, da neodvisnost ni le pravica novinarjev in programskih delavcev, temveč tudi njihova dolžnost. Neodvisnost pri njih pomeni neodvisnost od državnega in strankarskega vpliva ter vseh drugih – medijskih, političnih oz. gospodarskih lobijev. A glede na vse videno, smo še daleč od avstrijskega razumevanja neodvisnosti.
Kaj predvideva osnutek novega zakona o RTVSLO
Novi osnutek zakona ne predvideva več parlamentarnega programa. Spremljanje sej državnega zbora in njegovih teles bo očitno zagotovljeno na preostalih programih ali preko spletne aplikacije. Število članov programskega in nadzornega sveta naj bi se zmanjšalo. Pri imenovanju članov PS naj državni zbor ne bi imel več nobenih kompetenc, zagotavljanje legitimnosti svetnikom pa je potemtakem vprašljiva oz. nerazumljiva. Kot je možno razbrati iz prispevka Lailerjeve, naj bi bil način imenovanja članov PS zelo netransparenten in celo ozko interesen, večji del javnosti bo pri izbiri izključen. V njem naj ne bi bilo niti dveh predstavnikov registriranih verskih skupnosti, ki ju je doslej imenoval predsednik RS. To pa je hud poseg v demokracijo in velik odklon od nje. Prav tako se na tak način ne bo razrešil niti trenutni problem politizacije PS.
Trenutno zakonsko razumevanje delovanja RTVSLO omogoča, da se na njej nič ne spremeni, kot je prej omenjena novinarka Dela dobro ugotovila. Avtonomijo tako nekateri novinarji razumejo zgolj kot pravico, ne pa tudi kot dolžnost. Tako nihče resnično za nič ne odgovarja. Osnutek zakona o RTVSLO ne odgovarja niti na vprašanje, kakšno mesto naj ima v njej javnost, njej pa je RTV menda namenjena.
Verske vsebine na RTVSLO
Ob vseh teh težkih poglavjih pa se RTVSLO sooča še z eno vsebino, ki ji ni kos oz. z njo prefinjeno manipulira – to so verske vsebine.
Civilna iniciativa za pluralen javni RTV servis že več let v tej povezavi opozarja na eklatantno kršenje programskih standardov, poklicnih meril, avtonomije novinarjev in ignorantsko, pa tudi cinično držo nekaterih vodstvenih delavcev – javnih uslužbencev, ki jih plačujemo državljani Republike Slovenije oziroma gospodinjstva z električnim priključkom (kdo ga pa danes več nima?). Če so razmere na televiziji še nekako urejene in primerljive demokratičnim standardom, kot jih poznajo drugje po Evropi (čeprav naj bi uredništvo verskih oddaj na TV Slovenija pred kratkim sprejelo nekatere presenetljive in škodljive) ukrepe), pa je povsem drugače na Radiu Slovenija, z izjemo programa ARS, ki je namenjen bolj ozko profiliranemu poslušalstvu. ARS ponuja nekaj verskih vsebin, medtem ko teh na drugem radijskem programu VAL 202 sploh ni, prvi radijski program pa ponuja vsakodnevno 3–minutno Duhovno misel, ki pa ni verska oddaja. Do nedavna je bila na prvem radijskem programu prepovedana slovenska verska glasba (na sveti večer so npr. vrteli Holy Night, ne pa slovenske Sveta noč). Zdaj se zaradi nenehnih pobud civilne iniciative in posameznikov kakšna slovenska verska glasba že pojavi, a je to prej izjema kot pravilo. To je presenetljivo tudi zato, ker na prvem radijskem programu vrtijo pesmi oz. imajo prav posebne oddaje, opremljene z glasbo iz bivših jugoslovanskih republik, romsko glasbo, glasbo za latinsko-ameriške plese ipd. Nekatere teh oddaj celo ponavljajo, le za slovensko versko glasbo ni prostora. Ko je PS še ne tako dolgo nazaj končno le sprejel demokratičen sklep, da se na prvem radijskem programu šestkrat letno prenaša katoliško in evangeličansko bogoslužje, je bil tudi ta deležen številnih kritik posameznih svetnikov, češ da je to poseganje v uredniško avtonomijo. Tako mislijo tudi nekateri uredniki in novinarji radija. Sklicujejo se na avtonomijo, hkrati pa v odnosu do vernega poslušalstva ne spoštujejo novinarskih in etičnih meril. Ker me je zanimalo, kolikšen je resnično delež slovenske verske glasbe na prvem radijskem programu, ki je mimogrede tudi najbolj poslušan in slišen, sem to vprašanje postavil odgovornim. Pesmi je bilo le za vzorec, med verske skladbe pa so umestili tudi pesem En starček je živel. Neznanje ali cinizem? Naj bralec presodi sam.
Nasprotniki verskih vsebin na javnem servisu vedno znova vzporejajo, da verske oddaje niso potrebne, saj da obstaja radio Ognjišče. Težko je razumeti, kako je lahko človek s takšnim mišljenjem sploh član PS, saj očitno ne razlikuje med javnim in zasebnim radijem. Javno RTV povrhu vsega plačujemo, verske vsebine pa so na njej okrnjene oz. nezaželene. Po tej analogiji o nepotrebnosti se seveda lahko tudi vprašamo, kaj pa evangeličani, muslimani, pravoslavni? Radio Ognjišče je vendar katoliški radio. Kritikov to ne zanima, tako opevana verska svoboda in druge pravice stopijo v ozadje.
PS oz. svetnika, imenovana s strani verskih skupnosti, sta 26. 6. 2017 vendarle sklicala tematsko konferenco glede verskih vsebin na RTVS (posnetek je dostopen na tej povezavi. Pokazalo se je, da verske vsebine še kako zelo spadajo v radijske in televizijske programe. To je bilo v primerjavi z evropskimi državami več kot očitno, prav tako pa se njihovega pomena zavedajo tudi v EBU (evropska zveza radijskih in televizijskih postaj). Žal je omenjena konferenca ostala bolj kot ne neopažena, sprejet tudi ni bil nikakršen sklep, PS pa se na svoji seji do nje sploh ni opredelil oz. je sploh ni obravnaval. O njej se lahko nekaj prebere zgolj v julijski številki Slovenskega časa (priloga Družine).
Kako RTVS na svojem MMC portalu ali pa v podnaslovih v TV prispevkih naslavlja Boga, z veliko ali malo začetnico, je že drugo vprašanje. Ko so v Dnevniku in v Odmevih poročali o nedavnih požarih na Hrvaškem, je bil prikazan gasilec, ki je obžaloval dogodek požara, ob čemer je vzkliknil: »Bože sačuvaj!« Ob vprašanju, zakaj prav ta stavek v obeh oddajah ni bil preveden, je služba za odnose z javnostmi posredovala odgovor, da »zaradi zakonitosti podnaslovnega prevajanja ni bilo mogoče v tako kratkem času (ena sekunda), kot se je podnapis pojavil na zaslonu, vanj vpisati čisto vsega, saj ga sicer gledalci ne bi utegnili prebrati do konca. V takem primeru prevajalec izbere pomembnejši del sporočila oziroma bistvo informacije. V sekundi je bilo treba gledalcem poleg vzklika ”Bog nam pomagaj!” povedati predvsem, da je gorelo vse. Izkušena prevajalka je presodila, da ima opis dogajanja večjo težo oziroma sporočilno vrednost kot vzklik«. Nehote ob tem v spomin prihaja obisk Billa Clintona v Sloveniji, ko prevajalec ni prevedel njegovega zadnjega samostojnega vzklika: »God bless Slovenia!«
Zaključek
V javnosti se vrstijo pozivi k neplačevanju RTV naročnine (npr. Delova Pisma bralcev, 25. 7. 2017). Javnost upravičeno izraža nezadovoljstvo s stanjem, ki vlada na RTVS. Vse to bi morali biti rdeči alarmi vodstvu, da vendarle nekaj ukrenejo in spremenijo. Da se novinarski in uredniški pravici do neodvisnosti pridruži tudi še kakšna dolžnost. In sprejetje posledic. Ukrepanje. Vendar ne ob iskanju kurjih tatov, pač pa zaradi nedovoljenih bližnjevzhodnih transakcij, če nekoliko karikiram s širšim slovenskim družbenim problemom.
Hipokrizijo in dvojno moralo vodilnih na RTVS in v PS, ki ne zahtevajo odgovornosti vodstva Radia Slovenija zaradi 25-letnih anomalij glede verskih vsebin, na drugi strani pa zaradi enega intervjuja zahtevajo odgovornost direktorice TV, je potrebno uravnotežiti. Če to ne bo mogoče, pa se pojavlja vprašanje, kako bodo živeli in preživeli v teh turbulentnih časih na pluralnem medijskem trgu, če so še zmeraj pripeti na obalah ideološkega enoumja?
