Po filmu Pedro Opeka, dober prijatelj je Jože Možina pripravil nov dokumentarec Madagaskar: Samosvoja skrivnost. Objavljamo pogovor z njim, v neokleščeni, …. obliki.
V novem dokumentarcu ste še bolj podrobno raziskali Madagaskar. Je to nadaljevanje zgodbe, ki ste jo začeli z dokumentarcem o Pedru Opeki?
Ob snemanju celovečernega filma o Pedru Opeki, se mi je porodila ideja, da bi posneli še oddajo o tej, že na prvi pogled skrivnostni deželi. In tako smo si ob drugem obisku vzeli čas za potovanje po otoku. A to ni nadaljevanje, gre za predstavitev otoka kot celote. Na Madagaskarju je tudi zelo močna slovenska komponenta, ne le zaradi Pedra Opeke, temveč tudi zaradi drugih Slovencev, ki živijo tam. Tudi skozi njihove oči lahko vrednotimo Madagaskar.
Katere zgodbe so se vam najbolj vtisnile v spomin?
Poskušali smo se približati običajnim ljudem, kar je bilo mogoče zaradi dobrih vodičev, ki znajo jezik.
In spoznali smo, da smo si zares zelo različni, še najmanj zaradi barve kože in socialnega statusa; bistveno drugačen in močnejši je njihov duhovni svet ter klanska pripadnost nasproti našemu individualizmu. Na Madagaskarju je na eni strani materialna revščina, na drugi strani pa vso svojo energijo in pričakovanja usmerjajo v posmrtno življenje. Njihova bivališča so slamnata in jih lahko odnese ciklon, a se zaradi tega prav nič ne obremenjujejo, njihove grobnice pa so trdne in grajene iz kamna, zanje se zadolžijo še za naslednje generacije, le da lahko svojega bližnjega lepo pospremijo v naslednje življenje. Ne gre za to, da bi jih posnemali, vendar njihov način življenja, lestvica vrednot, ponuja razmislek tudi sodobnemu evropskemu človeku. Zgodb je sicer veliko, na primer, ko so domačini sredi noči v pragozdu ujeli čandžakija, malgaško žival, baje zelo okusno, ki pa na mojo intervencijo ni končala v loncu. Še dolgo pozneje so se v vasi šalili na račun moje nespameti. Potem je tu zgodba o slovitem vraču Damashui na jugu otoka, ki nam je prerokoval 400 let življenja in še šest otrok. Šele pozneje sem videl, da se za ta njegov optimizem tudi nekoliko več plača. Vse skupaj smo zalili z žganjem z divjim medom. Potem je tu primer obiska pri kralju v Matangi, ko na vaški skupščini najprej sploh nismo mogli ugotoviti, kdo je kralj…
Že v filmu Pedro Opeka, dober prijatelj ste se izogibali prikazovanju revščine ali pomilovanju tistih, ki so prikazani v dokumentarcu.
Skušal sem se izogniti percepciji Evropejca, ki se ga ob soočenju z materialnim siromaštvom, loteva obup. Seveda je njihov materialni svet reven, a družba je organizirana tako, da je med ljudmi večja solidarnost in manj tesnobe med ljudmi, vsaj na podeželju. To jemljem kot bogastvo, ki je pri nas skoraj izginilo. Vtis je, da na Madagaskarju srečaš več srečnih ljudi, kot če se sprehodiš po Ljubljani. Skratka, upošteval sem, širše, kolikor se je dalo tudi malgaške kriterije za kvaliteto življenja in osebno srečo. Zanimivo pa se v partnerskih odnosih srečujejo z enakimi vprašanji, kot smo jih vajeni pri nas. Ustavili na polju in zakonca, moža in ženo, vprašali kako je v družini razdeljeno delo. Mož, ki je dotlej govoril je na intervencijo žene kar utihnil. Ona pa je povedala, da vstane ob štirih zjutraj, da poskrbi za vseh osem otrok, in njen delovni dan traja še pozno v noč. Tam se tudi sicer vse vrti okoli števila otrok, ki so pomembni tudi za varno starost staršev. Ob tem ne čakajo kako bo država pomagala ampak sami v klanu poskrbijo za starejše in sirote. Žaljenje starih ljudi ali pretepanje žene so hude kršitve, ko mora storilec darovati vola. Tako so urejene skupnosti na podeželju.
Vaš znani dokumentarec Zamolčani: moč preživetja je obravnaval povojne poboje, v zadnjih letih pa ste se odmaknili od domačih, bolj politično obarvanih tem. Ste sto storili namenoma?
Šlo je za slučaj, pred leti sem kot novinar delal pogovor s Pedrom Opeko, ki me je navdušil in tako je nastala ideja za film, ki ga za čuda še nihče ni naredil. Kljub temu da je Opeka že več kot desetletje naša največja slovenska avtoriteta v svetu. Sicer pa me zamolčane teme še privlačijo, kot novinar javne televizije, ki jo plačujejo vsi, čutim tudi dolžnost avtorsko obdelati zgodbe tistih, ki so v tej naciji največ izgubili, svoje najdražje in so tudi pozneje najbolj trpeli. Huda jama je v načrtu dokumentarne obdelave.
S filmom Pedro Opeka, dober prijatelj ste sodelovali tudi na letošnjem Festivalu slovenskega filma in po festivalu se je okoli izbora v kategoriji dokumentarcev razvnela prava polemika. Ste vi videli vse ostale dokumentarce, preden ste se pritožili, češ, da je vaš dokumentarec najboljši?
To sploh ne drži, da bi se pritožil. Je pa, ker je tu priložnost, moje vprašanje, kako lahko nekdo, ki filma ne gleda, film ocenjuje in dobi celo honorar, da sedi v žiriji. Vsi člani žirije so namreč na uradni projekciji pred očmi gledalcev zapustili dvorano. Nobenega razloga ni, da bi to tolerirali.
Morda pa so ga gledali na televiziji ali na DVD-ju?
V prvem komentarju predsednika žirije je bilo povsem jasno, da tega niso storili, ker je izjavil, da je šel ven, ker je film tako dolgočasen, da je vmes šestkrat zaspal (smeh). Če film ne bi imel gledalcev ali pa če bi šlo za premiero, bi morda razmišljal, da je s filmom kaj narobe, a film je dosegel rekordno število gledalcev, pol milijona ogledov je že kar šokantno za slovenski prostor in zato ne potrebujem priznanja take žirije, nagrado so mi dali gledalci. Pričakujem pa, da se bodo vsi žirantje v bodoče spoštljivo obnašali do vseh filmov, ki pridejo v selekcijo. To je sploh osnova za kakršnokoli debato. V moje primeru žirije ni bilo. Šlo je pač za prestižno bolečino ali ideološko ozkost. Me pa to ni presenetilo, že imam takšne izkušnje. Leta 2004 je Jaroslav Skrušny poskrbel, da so moj, z Gongom na Delu nagrajen film Zamolčani – moč preživetja, celo umaknili iz festivala.
No, pa vi ste pogledali ostale dokumentarne filme ne FSF?
Ne, nisem imel priložnosti. Če bi bil v žiriji pa bi si jih že po službeni dolžnosti. Ko sem bil v žiriji na Prix Europa v Berlinu smo vsi, jasno, gledali vse filme v naši selekciji. No, poučno naključje po tem primitivnem izpadu žirije, je bila novica iz Los Angelesa, da mi na festivalu ITN v Hollywoodu podeljujejo nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnih filmov.
Zdaj se sicer posvečate dokumentarnim filmom in delate v informativnem programu, nekoč pa ste vodili televizijo. Kako ocenjujete stanje na televiziji zdaj? Ravno so sprejeli programski načrt za prihodnje leto.
O podrobni vsebini ne vem skoraj nič, bolj malenkosti, ki jih slišim na hodnikih. Ko sem se za to več zanimal, sem imel težave s percepcijo in dvojnimi merili, zato se zdaj raje ukvarjam s svojim delom. Rezultati so tisti, ki pokažejo, ali nekdo dela dobro ali slabo. Če gledanost pada, je to slab znak za prihodnost televizije. Na žalost pogosto slišim, da mnogi obračajo hrbet javni televiziji zaradi politične tendencioznosti.
Pa si želite še kdaj vrniti na katero od vodilnih mest?
Želim ravno ne, se pa, bolj kot pred 6 leti čutim sposobnega, da bi katero od teh funkcij opravljal.
Za sedaj pa me delo, ki je bolj ustvarjalno od »vodilnega« zapolnjuje, čutim se koristnega. Gotovo pa lahko pride življenjsko obdobje, ko bom sprejel kak nov izziv, tudi zato, ker je bil naš mandat dober. Ko govorim s sodelavci in kritiziramo vodstvo, kot vedno vsi kritiziramo državno vodstvo ali vodstvo na televizije, ugotavljamo, da so bila tista leta za televizijo kar srečna v smislu finančnega in programskega reda pa pozitivne rasti na številnih področjih.
Vaš dokumentarec bo na sporedu na božični dan. Kaj pa vam pomeni božič, kako ga boste preživeli, razen da boste seveda gledali svoj dokumentarec?
Mislim, da ga ne bom gledal, ker se redko vračam na kraj zločina (smeh). Dobro je, da je na sporedu v božičnem času, čeprav niso v ospredju božične teme, je pa prisotna tudi humana komponenta.
Božič je zame čas za prevrednotenje življenjskega stila in utrditev temeljev duhovnosti. Naša družina, moja žena in otroci, in seveda naša razširjena družina se v tem času še bolj poveže. Konkretno se bomo na sveti večer po družinski pripravi udeležili lepe otroške polnočnice na Viču v Ljubljani, potem pa si želim na Primorsko v Dobravlje, kjer je božič doma.
Vir: Delo, Vikend
