Na kulturni dan: V ljubljanski Drami se igrajo z živci in potrpljenjem

Gledališče novejše in sodobne umetnosti = Drama + SiTi Teater / 2

Nelektoriran SMS z dne 3. 2. 2023: »Spostovani, zal moramo zaradi bolezni v ansamblu odpovedati predstavo Mrtvaski ples (4.3.2023). Ko bo znan nadomestni datum vas bomo obvestili. SNG Drama«. 

S podobnim SMS so odpovedali tudi abonmajsko predstavo “Kako je padlo drevo”, ki naj bi bila 10. decembra lani. Novega termina do zdaj še niso uspeli najti. V osrednjem slovenskem gledališču ne igrajo predstav, ampak se igrajo z živci in potrpljenjem gledalcev, še zlasti zvestih in naivnih abonentov. Za nami je že več kot pol gledališke sezone, v kateri so od septembra do vključno februarja (koledar za ves februar je že objavljen) abonentom »sobota« uspeli odigrati eno samo predstavo od petih predvidenih in seveda vnaprej plačanih. 

Kaj se dogaja v zaodrju oziroma zakaj se na odru ne dogaja? So se gledališčniki v času epidemije odvadili redno delati in jim je to prešlo v navado? So spoznali, da se je pod novo ministrico temeljita prenova gledališke hiše premaknila v naslednjo petletko in so zato postali povsem apatični? Nagajajo ravnateljici Vesni Jurca Tadel? Pri nas je vse mogoče.

Silvestrska predstava

Do sprememb v sporedu predstav, abonmajskih in drugih, prihaja neprestano. V Mali drami so umaknili načrtovano silvestrsko predstavo Otroci, ki velja za uspešnico, in jo nadomestili z monodramo Vse sijajne stvari. To ni drama, ampak plehka predstava s (po)siljenim sodelovanjem gledalcev v toku gledališkega dogajanja. Štiriindvajset evrov za slabo uro abotnih domislekov avtorja Duncana Macmillana, igralca Uroša Fürsta in režiserke Nataše Barbare Gračner v nabasani dvoranici je neokusno norčevanje iz publike. Resnici na ljubo je treba povedati, da so ob spremembi programa zgodnjim kupcem vstopnic ponudili možnost vračila denarja. In kaj in kam potem? Človek si reče, kamor je šel bik, naj gre še štrik, in pristane na izigravanje. Tisti trije požirki penine po »praznični« predstavi so bili trpki, da zlepa ne tako.

Ministrstvo Dramo financira velikodušno 

V Erarju so na voljo podatki o denarju, ki ga je prejemala Drama od Ministrstva za kulturo. V zadnjih štirih letih je bilo po pičlih šest milijonov evrov (5.960.750 €) nakazil v povprečju na leto. Mimo tega se zavodu nabira omembe vredna vsota od vstopnin, oglaševanj in sponzorstva. No, z vsem tem denarjem bi se pa že lahko bolj potrudili in se tudi zavedali, da jih posredno financirajo slovenski davkoplačevalci, med njimi tudi številni, ki iz različnih razlogov nikoli ne prestopijo praga ljubljanske Drame. Pa tudi kakšen evro bi lahko namenili za vzdrževanje hiše. Prav bi bilo, da bi se zavedali, pa naj se sliši še tako obrabljeno, da je gledališče zaradi publike, in ne publika zaradi gledališča. Vznesene izjave, da postavljajo zrcalo družbi, bi bile na mestu, če zrcalo ne bi bilo močno ukrivljeno v levo.

Odločba Ustavnega sodišča o delovnem tednu

Vsak po svoje se igra v peskovniku delovne zakonodaje: ministra Luka Mesec in Danijel Bešič Loredan, delovna sodišča in zdaj še Ustavno sodišče. Mesec sanja o štirih delovnih dnevih (32 ur) na teden, Loredan mastno podkupuje zdravnike za honorarno delo v državnih ambulantah za neopredeljene paciente, Ustavno sodišče pa je postavilo zgornjo mejo 48 delovnih ur na teden. Kaj velja, kdo naj se tu znajde! US nadalje razlaga, da delavec sme pri drugem delodajalcu honorarno opravljati le osem ur tedensko. Nikakor se ne moremo znebiti vtisa, da je tudi ta odločba Ustavnega sodišča rezultatska. Njen namen je pomagati politiki pri metanju polen pod noge zdravnikom, ki bi v svojem prostem času delali v drugih (državnih ali zasebnih) zdravstvenih ustanovah. 

Kakšna je praksa in kako si odločbo Ustavnega sodišča razlagajo redno zaposleni v kulturnih ustanovah, če smo bolj natančni, v Drami SNG? V središču zanimanja javnih občil in zavistnih državljanov so samo domnevni dobičkarji v zdravstvu. Kaj pa v kulturi? Številni, ki so redno zaposleni v gledališču, honorarno delajo še v drugih gledališčih, pri filmu pa na televiziji, radiu, reklamnih agencijah, Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kdo jim prešteva ure: štirideset v matičnem gledališču, osem pri honorarnem delu oziroma ustvarjanju drugje? Vse je zelo svobodno, da ne rečemo razpuščeno. Če zmanjka časa za honorarno delo, v skrajni sili na pomoč pride morda tudi bolezen. 

Jeremijade

Dokler je bil minister za kulturo Vasko Simoniti, so se dnevno vrstile obtožbe na njegov račun, češ da ubogim umetnikom v Drami ne da dihati in jih nalašč pušča v življenjsko nevarni dotrajani gledališki stavbi. Nekdanji ravnatelj Igor Samobor je odstopil, ker so stvari v Drami in na ministrstvu tekle drugače, kot si je zamišljal in želel. To je bila moška poteza, ki jo je z medijskim pompom žal takoj presukal v babjo ali kalimerovsko držo. 

Kako čudežno se je vse spremenilo na bolje, odkar imamo prave ljudi v vladi! Oddahnili s(m)o si. Sredi poletja, dvanajstega avgusta 2022, sta imela predsednik vlade Robert Golob in ministrica za kulturo Asta Vrečko v Drami foto termin in razmetavanje obljub. Bomo, takoj bomo, nujno je … Kje je kdo od časnikarjev, politikov in gledališčnikov, ki bi vprašal, kaj je oblast v pol leta postorila za prenovo in razširitev gledališke hiše? Ne samo vprašal, ampak tudi zahteval dokaze, da se je, če se sploh je, kaj premaknilo z mrtve točke. 

Rešitve

Projekt temeljite prenove gledališke hiše iz leta 1911 bo zahteven, drag in dolgotrajen. Tudi če bodo pofulili neurejene zadeve v zemljiški knjigi, iz dneva v dan spreminjali in prilagajali načrte in napraskali denar, se bo zalomilo pri gradbeni operativi. Dva tisoč, oprostite, tri tisoč državnih stanovanj letno ima absolutno prednost, zato bo moralo gledališče počakati na čas po naslednjih volitvah. Ta rešitev je slaba, ker ni ne vrabec v roki ne golob na strehi.

Še manj možnosti je, da bi umetnostno-zgodovinsko nepomembno zgradbo podrli in postavili na isto mesto novo gledališko stavbo. Rečeno mimogrede, Kolizej smo podrli in tudi Plečnikov stadion se podira zaradi kapitalskih interesov. Zakaj naj bi bila stavba nemškega gledališča (Deutscher Theater Laibach), za katerega je bila zgrajena in jo zdaj poseduje Drama, nedotakljiva? V času restavracije socialistične revolucije to res ne bi smelo predstavljati težave, pa vendar …

Iskati je torej treba neko tretjo, lažje izvedljivo rešitev za gledališko družino v podirajoči se stavbi na Erjavčevi cesti 1 preprosto z ukinitvijo Drame. Dovolj je, da imamo na Erjavčevi en prestižni teater, Urad predsednice republike (Erjavčeva cesta 17), v katerem bo v nadaljnjih letih predsednica republike glasno in odločno širila levičarske ideje in bi ji levičarska agentura v Drami na drugem koncu ceste delala zgago in neljubo konkurenco. Ministrica Asta Vrečko naj torej ukine (združi) Dramo in SiTi teater ter ustanovi novo gledališče z imenom Gledališče novejše in sodobne umetnosti. Ona to zna, izkazala se že je pri muzejih. Za vršilko dolžnosti ravnateljice novega (združenega) gledališča bi bila nadvse primerna vélika gledališka igralka in zaslužna političarka Violeta Tomić. O vseh drugih podrobnostih pa se bomo dogovarjali sproti in post festum prilagajali zakonodajo. Tako preprosto je to, da niti ne bi bilo treba sklicati vrha koalicije na Brdu. 

Rešitve za gledalce ni treba iskati, ker se nas bo vedno našlo dovolj naivnih, ki radi zahajamo v gledališče in vztrajno čakamo, da bo v novi gledališki sezoni kaj bolje. Upanje umre zadnje. Zdi se, da je že umrlo. Navček je klenkal na silvestrski predstavi z instant ponudbo »sijajnih stvari«.