Na izgradnjo železnice se želi priklopiti še cestni gradbeni lobi

V dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani je bila 17. maja 2017 izjemno obiskana novinarska konferenca organizatorjev zbiranja podpisov za referendum o zakonu o drugem tiru, ki so se na njej želeli odzvati na pritiske predsednika vlade dr. Mira Cerarja, ki jih s pomočjo vladi naklonjenih medijev usmerja proti g. Viliju Kovačiču, prvo podpisanemu pod referendumsko pobudo, ki je bila v ponedeljek, 15. maja 2017, vložena v Državnem zboru.

Vili Kovačič je uvodoma ponovil, da davkoplačevalci, ki so se odločili za referendumsko pobudo, zahtevajo referendum, ker sprejeti zakonu o drugem tiru ne zagotavlja izgradnje drugega tira Divača Koper po strokovnih , ekonomskih in ekoloških merilih. Zavrnil je tudi podtikanja, ki jih širijo vladi zvesti mediji, da za pobudniki referenduma stoji največja opozicijska stranka. Na ta način želi vlada in njen predsednik, tako Kovačič, odločanje državljanov na referendumu v državi zapeljati v povsem ideološke vode.

Če so Kovačičeva mnenja, ki jih je predstavil zbranim novinarjem, v zadnjem času že postala dokaj znana širši slovenski javnosti, pa je bila vsebina, ki jo je predstavil Miha Jazbinšek, arhitekt in strokovnjak za prostorsko planiranje, povsem konkretna. Dotaknil se je vsebine zakona, ki ga napada referendumska pobuda. Jazbinšek je poudaril, da je razlog za  izpodbijanje zakona o drugem tiru v zlorabi inženirske normativike in ekonomičnosti, kar je slikovito prikazal s pripravljalnimi deli za dostop do 16 tunelskih portalov in do desetine lokacij temeljev viaduktov in mostov na hribovitem ozemlju, do katerih bo mogoče priti in tam izvajati gradbena dela šele potem, ko bo zgrajenih 31 cestnih križanj, deviacij in servisnih cest. Navedeno po mnenju arhitekta Jazbinška pomeni, da se je na izgradnjo železnice priklopil še cestni projektantski in gradbeni lobi, kar predstavlja, poleg dosedanjih fiktivnih prijav za evropska sredstva, zlorab javnih sredstev za elaborate »vrednotenja« OECD in GEODATA, eklatantno zlorabo javnih sredstev, ki jo omogočajo določila 10. člena zakona o drugem tiru. Jazbinšek, strokovnjak za prostorsko planiranje, tudi opozarja na definicijo 2. tira iz drugega člena zakona, ki med drugim onemogoča vsakršno inženirsko pobudo za racionalnejše strokovne rešitve, ogniti pa si ni mogel tudi krajinskemu masakru pobočij Tinjana nad dolino Ospa, ki se mu zaradi definicije 2. tira iz drugega člena zakona ni mogoče ogniti.

Tudi profesor dr. Jože Duhovnik se strinja, da je referendum o zakonu nujen, saj ta ne dopušča spremembe trase, projekt pa tudi ni skladen s tehničnimi standardi za železnice. Ugotavlja tudi, da je bilo leta 2016 na osnovi 20 let starega projekta izdano gradbeno dovoljenje, v času izdaje njegove izdaje pa še ni bilo potrjenega investicijskega programa, ki je eden od njegovih sestavnih delov. Profesor dr. Duhovnik je tudi opozoril na strokovno skupino pod vodstvom dr. Damjana, ki je v sodelovanju z vladno ekipo pripravila vrednotenje projekta. Žal se je izkazalo, tako dr. Duhovnik, da so pripravili oceno investicije brez stroškov viaduktov in železniških tirov.

Naj ob rob slišanega na novinarski konferenci lahko zapišemo, da je že g. Petrina, »oče« luke Koper leta 1964 vedel, kaj pomeni dvotirna proga, zato je trasa od Divače do Prešnice ter od Rižane do Kopra kar ustvarjena za pospešeno gradnjo dvotirne proge, kar bi po mnenju dr. Duhovnika lahko z rekonstrukcije proge naredili v dveh letih in tako povečali pretočnost proge za 30%, kar dokazujejo tudi študije v arhivih SŽ. Zapišemo pa lahko tudi mnenje vseh treh, Kovačiča, dr. Duhovnika in Jazbinška, da referendum o zakonu ni blokada posodobitve železniške proge med Divačo in Koprom, pač pa priložnost, da se slovenski inženirji ter ekonomisti poenotijo o trasi proge in njeni izvedbi s slovenskim znanjem in s slovenskim denarjem. In progo predajo v uporabo do leta 2022, saj bodo s tem povečane luške zmogljivosti v Kopru vsaj dve leti pred vzpostavitvijo trase baltskega koridorja od Trsta preko Avstrije. Kar bo zagotovilo dolgoročno globalno konkurenčnost slovenske logistike, slovenskim davkoplačevalcem pa prihranilo milijarde za plačilo glavnice in obresti.