Slovenski izbor za pesem evrovizije je bil vsako leto tema mnogih pogovorov. Če ni bilo govora o primernosti zmagovalca, je bilo pritoževanje o potrebnosti takega izbora. Gledali pa so skoraj vsi. Tudi nasprotniki. Tudi to je del proevropskosti – da sodeluješ na šovu, kjer tekmujejo praktično vsi narodi Evrope.
Letos je bil izbor interni – RTV nam je preprosto povedal, kdo nas bo zastopal, oni so posneli pesem in v sobotni oddaji so nam jo predstavili. In začuda ni bilo zaznati velikega nasprotovanja in pritožb o tem, da gledalci nismo mogli izbirati ali da zadeva ni bila dovolj transparentna in demokratična. Izgleda, kot da smo – morda zato, ker nam je skupina in njihova glasba všeč – kolektivno pozabili na »pravico« izbirati. Spominja na diktaturo, ki pa nam ni v napoto, dokler so nam njena dejana všeč. Tudi sam sodim v krog tistih, ki jim ni prehudo, da je bil letos izbor interni. In priznam, predvsem zato, ker so mi Joker Out super skupina, njihova glasba pa je tudi na mojem seznamu predvajanj.
In zakaj so mi po sobotni oddaji še nekoliko bolj všeč? Ker je pesem, ki jo bodo prepevali, tako zelo njihova. Ostali so do skrajnosti zvesti svojemu načinu igranja, svojemu konceptu glasbe. Niso se spreminjali po meri slovenskih ali evropskih gledalcev, RTV-ja, YouTube komentatorjev, preteklih zmagovalk ali letošnjih konkurentov. Nekaj podobnega sem zelo cenil že pri lanskih izvajalcih LPS – dijaški bend, ki ostane tak, kot je.
Poleg avtentičnosti glasbe in izvajalcev pa je nujno potrebno dodati še avtentičnost besedila. V naslovu članka jo poimenujem kar himna generacije. Zakaj? Ker se v njej kot oseba med 20. in 30. letom starosti najdem. Še več – najdem praktično celotno mojo družbo z le redkimi izjemami.
Mi smo tisti, ki bomo še 810 tisoč let delali. Penzija, ko naj bi duša malo zadihala, ni še niti na obzorju. In to nas ne moti zares, mi bomo plesali, ljubili se in se igrali.
Mi bežimo s prepiha front, ki jih odpirajo vsak dan novi in novi obračuni dveh, treh ali petnajstih strani, od katerih pa nobena ni naša. In v kontrastu z znano pesmijo »Računajte na nas« iz konca sedemdesetih, Joker Out zapoje, da hvala lepa, ampak ne računajte na nas, igra sovraštva je za vas. Kako zelo jasno sporočilo vsem, ki mlade z vsemi možnimi prijemi tiščijo na volitve, v vse vrste participacije, k zavzemanju stališč in izjavljanju mnenj. Dokler ne boste ponudili nekaj lepega, prijaznega, dobrega, plemenitega, se vaših iger mladi preprosto ne bomo šli. Na vašo srečo ne bomo večno mladi. Ko bomo 30+, 40+ ali 50+ bodo vaše igre sovraštva postale naše. Do takrat pa bomo plesali, ljubili se in se igrali.
In to niti ni prva pesem mladih s tem sporočilom – snov je praktično enaka pesmi Maček v žaklju skupine Bele vrane – »očala naj vsem nakupijo, morda skoznje svet pameten bo spet«, »ker pa nekoč mladi so bili, naj nam dovole, da sedaj smo mi!« Pol stoletja kasneje je vse isto.
Mladi smo tisti, ki se nočemo sprijazniti, da je sreča odvisna od naključnega žreba »An ban, pet podgan, ti loviš, če preživiš«, mladi smo tisti, ki se še nismo sprijaznili z odsotnostjo pravičnosti »jaz ti bom vzel vse, ti ničesar ne dobiš«. Ampak vseeno bomo uživali in »ne bomo šteli ur do zore, preskakovali bomo gore, da nas objame nebo«.
To pa v prvi vrsti ni pesem upora. Ker tudi generacija ni generacija upora. Bistvo pesmi je vedno v refrenu – zdaj bomo mi plesali, ljubili se in se igrali, kot da nas jutri več ne bo. Mi bomo mi. Ne glede na vse, kar želite za nas ali od nas. Nočemo biti po meri vas, tako kot pesem ni po meri gledalcev, RTV-ja, YouTube komentatorjev ali koga drugega. Ravno zato je lahko naša. Ne se bat, odrasli bomo v točno tako sovražne, dolgočasne, apatične in kaj si ga vedi še ljudi, kot ste sami. Ampak za enkrat si bomo vzeli pravico (ne prosili za dovoljenje), da bomo celo noč plesali, ljubili se in se igrali!
