Moj pogled na varčevanje

Spoštovani člani Vlade RS,

pišem Vam, da bi Vam izrazila svojo podporo pri Vaših prizadevanjih za rešitev ali vsaj ublažitev težke situacije v naši Sloveniji – da ne boste deležni le pavšalnih in »apriori« kritik, kakor jih poslušam(o) preko medijev. Hkrati Vam v vednost pošiljam dopis, ki sem ga pred časom poslala na Družinsko pobudo in Civilno iniciativo za družino in pravice otrok kot svoj pogled na družinsko-varčevalne ukrepe. Tokrat to dopolnjujem še z nekaj pripombami.

Predvsem moram poudariti, da me zelo moti splošna naravnanost ljudi (vsaj kakor slišimo in beremo): »Če že moramo varčevati, varčujmo pri drugih – samo pri meni ne!« Brez kančka solidarnosti ali občutka odgovornosti za našo skupno prihodnost. Zame je logično: če je vreča prazna, nimaš iz nje kaj vzeti. Toda naša vreča ni le prazna, ampak tudi krepko preluknjana – številke to jasno kažejo. Torej ne moremo živeti, kot da je vse v najlepšem redu in se sprenevedati, da bo to minilo samo od sebe!

Kot »navadna državljanka« opažam veliko razliko med javnim in »realnim« sektorjem. Medtem ko v slednjem hirajo iz meseca v mesec, se v prvem nič bistveno ne spreminja. Iz »davnih časov«, ko sem bila še zaposlena (v banki), vem, da so bili najbolje ocenjeni (in zato bolje plačani) tisti uslužbenci, ki so govorili in tožili, koliko dela imajo – ne glede na to, koliko časa so porabili za sprehode med pisarnami, pogovore, telefoniranje (danes bi dodali: brskanje po internetu)… Tisti, ki s(m)o svoje delo (pre)hitro in brez pritoževanja opravili ter – da nam ne bi bilo dolgčas – pomagali preveč obremenjenim (četudi so bili le »besedno« preobremenjeni), s(m)o bili kaznovani s slabšo oceno. Spomnim se »dobrohotnih« nasvetov sodelavk ob uvajanju: »Delaj počasi. Govori, da je dela preveč. In vedno uredi tako, da boš končala šele tik pred koncem delovnega časa.« Predvidevam, da je v zadnjih letih ob digitalizaciji, ki je marsikaj poenostavila in zmanjšala obseg dela, še toliko več nepotrebnega »prekladanja papirjev«, zavlačevanja postopkov in »umetnega« dokazovanja upravičenosti zaposlitve tolikšnega števila zaposlenih. To se v gospodarstvu in zasebnem sektorju zagotovo že dolgo ne dogaja (več) in tega javni uslužbenci ne morejo (ali nočejo?) razumeti. Kdor mora iz svojega žepa plačevati, dobro premisli, komu in koliko bo plačal, koliko si lahko privošči, kaj pa je zanj preveč. Prepričana sem, da »državni blagajnik« ne sme razmišljati in delati drugače!

Zadnjih 12 let kot mama spremljam dogajanje v osnovnem šolstvu. Npr. uvajanje devetletke. Čemu? Zaradi demografskega primanjkljaja – da se ohranijo učiteljska delovna mesta: z dodatno delovno silo v prvem razredu, večanjem števila ur (+ izbirni predmeti), drobljenjem že tako majhnih oddelkov na še manjše skupine (nivojski pouk, mešane skupine), ki imajo istočasno isti predmet, kar avtomatično pomeni, da šola potrebuje toliko učiteljev za matematiko, slovenščino in angleščino, kolikor je skupin. Da ne govorim o učiteljih telesne vzgoje – da si zagotovijo dovolj ur, se množijo izvenšolske športne dejavnosti in novačenje otrok vanje. Logično nadaljevanje: zaradi izpada ene generacije je bilo treba vrtcem omogočiti nemoteno delovanje brez odpuščanj delavcev. Toda kako dobiti »dodatne« otroke? Ja, z brezplačnim vrtcem za drugega in naslednje otroke! A dobro veste, da tak vrtec še zdaleč ni »brezplačen«, le plačniki niso posamezni starši, temveč država – t.j. davkoplačevalci. In to zagotovo ni zanemarljiv znesek, ki pa ga nihče ne upošteva kot (socialni) transfer družini. Prav tako kot je verjetno zanimiv znesek raznih državnih subvencij za glasbene in podobne šole. (Na ta način država nesorazmerno deli sredstva med vse otroke… – a to je stvar debate za prihodnje čase, ko se bomo izkopali iz sedanje krize…).

Prav tako starši dobro vemo, koliko »brezplačna« je naša osnovna šola. Naši malčki potrebujejo posebne zvezke, posebnega formata, s posebno trdoto platnic ter posebnimi listi, ki sicer stanejo tudi do osemkrat več (!!!) kot navadni, vendar se bodo zaradi tega dobro naučili pisati – kakor se njihovi starši niso imeli priložnosti naučiti. Tako nas poučujejo na prvi šolski dan – ne glede na to, da rezultati čez nekaj let vse te izjave krepko ovržejo… Lahko so srečni, ker imajo na voljo tako lepe, barvne in sodobne delovne zvezke. (Hvala Bogu, da so učbeniki »brezplačni«, a kljub temu jih ne bi bilo potrebno vsake tri leta zamenjati z novimi… – »nekdo« to vendarle mora plačati!!) Starši (in država) vzdržujemo pri življenju veliko založb! Ker so menda pri ceni navzgor omejene, nekatere delovne zvezke razdelijo na dva ali tri dele – sicer z izgovorom, da je to za otroke lažje, vendar z zavestjo, da bo njihov prihodek še nekoliko višji… Vem, da je izbor precej prepuščen posameznim osnovnim šolam in da med njimi zato obstajajo velike razlike. Npr. v dveh sosednjih šolah za isti (8.) razred: na eni potrebujejo učenci en sam delovni zvezek (angleščina), na drugi pa (brez izbirnih predmetov) »samo« štiri – potem ko so končno opustili dva, ki sta vsa leta ostala skoraj nepopisana. Toda nihče me ne bo prepričal, da na drugi šoli dosegajo boljše rezultate, zlasti pa ne grafomotorične spretnosti otrok! Da o stopnji pismenosti niti ne izgubljam besed…

Kljub pomislekom, da bi utegnila povzročiti novo »vojno«, si drznem dodati še naslednjo pripombo. Zagovarjam namreč tisti del psihološko-sociološke stroke, ki je prepričan, da je najboljše okolje za psihofizično rast in razvoj (zlasti malih) otrok družinsko (neurejene razmere zaenkrat pustimo ob strani). Zato me že dolgo boli (in smilijo se mi otroci!), ko opažam, s kakšno lahkoto in samoumevnostjo starši, ki so na dopustu za nego in varstvo otroka, svoje/ga starejšega otroka/e oddajo v vrtec. Prepričana sem, da s tem otroku delajo krivico, ko ga prikrajšajo za tisti čas, ki bi ga lahko brez omejitev skupaj preživljali… Pa tudi z vidika državnih financ (kar je tokrat v ospredju) je država »v izgubi«, ker plačuje obema: materi (nadomestilo) in otroku oz. otrokom (subvencijo za vrtec). Ne nepomembno se mi zdi tudi to: vse matere na dopustu za nego in varstvo otrok opravljajo enako delo (kar se tiče novorojenčka) – pa so zanj vendarle tako različno plačane…

A naj se prekinem, preden natrosim še kakšno »dobrohotno idejo za varčevanje«! In naj to pisanje ne izzveni kot nerganje: večina izmed nas ni kriva za sedanje stanje, toda če se hočemo rešiti iz njega, bomo morali vsi sodelovati in vsak prispevati svoj delež. Želim le, da bi vam uspelo to izpeljati tako, da bi se breme pravično, pošteno, enakomerno porazdelilo – brez povzročanja novih krivic in večanja razlik.

Srečno in vse dobro!

Martina Krečič

V Vipavi, 25.4.2012