Moj pogled na prvih sto dni vladanja svobode

Mitja Pucelj (Foto: arhiv Časnika)

Mediji sedaj nadzirajo opozicijo, ne več vlade

Takoj moram poudariti, da mi ne gre za iskanje resnice (ta je ena sama in do nje težko pridemo), ampak opisujem samo svoj pogled na našo družbo v prvih stotih dneh svobode. In prvi vtis je občutek nirvane. Vse je mirno, nič posebnega se ne dogaja, razen nekaj manjših afer, o katerih se veliko ne govori oz. ne poroča v medijih. Še o Janši je sorazmerno malo govora. Res pa je, da je malce nenavadno, da je bila včeraj 14. izredna seja parlamenta, ni bilo pa še nobene redne seje parlamenta. Tu je malce disonance. Nirvana v medijih in izredne seje, kot da so izredne razmere. Pa pojdimo po vrsti.

Mediji so se odločili, da bodo sedaj bolj podrobno gledali pod prste opoziciji. Res je treba sčasoma zamenjati ploščo in ne gledati pod prste samo vladi, ki se trudi za naš boljši vsakdan in jutrišnji dan, temveč bolj podrobno spremljati destruktivno delovanje opozicije, ki nagaja izjemnemu trudu pri razmisleku vlade. Če je že na razmisleke toliko destruktivnosti s strani opozicije, kaj bo šele, ko bo prišlo do izvedbe teh razmislekov. Da je spremljanje opozicije s strani medijev oteženo, je kriva tudi vlada, ki je njihov najboljši kader ugrabila in zaposlila v vladnih službah oz. ga namestila v parlament. Je pa res, da se bo to kot zelo pozitivno poznalo v prihodnosti, ko bodo s pomočjo parlamentarnih preiskav destruktivno delovanje opozicije še bolje razkrili. Pa še edini zveličavni strokovnjak za medije bo pri tem pomagal – glej primer Luka Svetina. https://www.domovina.je/o-nekredibilnosti-luke-svetine-in-marka-milosavljevica/.

Vlada in njen predsednik globoko razmišljajo, NVO pa se fajtajo

Če vlada in njen predsednik v glavnem globoko razmišljata, kako izboljšati stanje v Sloveniji, kar je sicer zelo težko, ker ji je prejšnja vlada podtaknila kup kukavičjih jajc in ji sedaj kot opozicija nagaja pri razmišljanju, pa je drugače z nevladnimi organizacijami. Še posebej to velja za Inštitut 8. marec pod vodstvom pravoverne in v pravoverni družini vzgojene Nike Kovač. Ta se za nas fajta na vseh področjih.

Njeno angažiranje ob vseh silnih obveznostih tako doma kot v centru kapitalističnega sovraga, je res občudovanja vredno. Ob tem ji je celo uspelo najti čas za obisk rodne dežele joge, ki jo sicer članstvo raznih NVO izjemno ceni. Težava je samo v tem, da čaščenje svobodomiselnega duha, ki so ga prevzeli otroci cvetja v 60. letih prejšnjega stoletja in ga še danes častijo njihovi otroci in vnuki na slovenski levi (edini pravi) intelektualni sceni, povzroča manjše ekscese. V resnici niso ti ekscesi nič hudega, le da katolibanski in fašistični reakcionarni desničarji tega ne razumejo. Zato jih bo o tem verjetno treba še ustrezno podučiti. Bodo že še videli svojega boga.

Ni več kadrovskega cunamija, sedaj je samo stroka temelj izborov

Pozitivni mediji (pravi mediji po Milosavljevićevi definiciji ipd.) tudi sprejemajo skrb vlade ob močni strokovni podpori strokovne javnosti za ustrezno kadrovsko izpopolnjevanje na vodilnih položajih. Namesto kadrovskega cunamija, ki ga je izvajala janšistična vlada, je to sedaj vse izvedeno na izjemnih strokovnih podlagah. Ves kader je naš, ima za to ustrezno dolgoletno referenco in trdno stojijo na vrednotah NOB (nekateri so celo ostali zvesti jugoarmiji do konca vojne za Slovenijo), kar je očitno v svobodi ključ za razvoj vseh segmentov družbe.

Zunanja politika ima dva obraza

Vlada na zunanjepolitičnem področju deluje pragmatično. Ima sicer o vseh pomembnih svetovnih temah svoje mnenje, ki so ji ga pomagali razviti pomembni nevladniki in levi intelektualci. V stiku s partnerji v Evropski zvezi in Natu jih ustrezno korigira na način, ki ga poznamo v vojski: »Mirno, na levo okrog in vrni se, ko ta dobljena navodila izvedeš v praksi.« Mediji poskrbijo, da ne pride do nepotrebnih podvprašanj, kako da so sedaj v vladi spremenili navezanost na ruske in kitajske brate in se obrnili (vsaj delno v besedah) proti njim s podporo Evropi in Natu ter s tem povezano tudi Ukrajini.

V zdravstvu in šolstvu bo švedski model, le Švede je težko najti

Zdravstveno področje pa samo na kratko. Sedaj imamo švedski model, nimamo pa Švedov, ki bi ga izvajali. Vlada ima idejo o ukinitvi čakalnih vrst, vendar ji pri realizaciji nagaja opozicija. Tako covid še zmeraj razsaja (je pa precej v ilegali) in vrste še zmeraj so, samo sedaj se o njih več ne govori. To je seveda prav, ker tako zdravniki kot pacienti morajo čakati v miru. V šolah mask več ne bo, bodo pa seveda lahko spet brez učencev in dijakov, če bo tako hotel covid, ki na Štrukljeva navodila ne da kaj dosti. Je pa seveda pozitivno, da so se ravnatelji pod dveletno Janševo diktaturo toliko usposobili, da tokrat razumejo navodila za izvajanje pouka.

Cestarje (in voznike) preseneti sneg pozimi, starše pa začetek šole

Drugače pa je klasika: tako kot sneg vsako leto preseneti cestarje in voznike, tako starše vsako leto presenetijo začetek šole in velike težave pri nakupu dragih šolskih potrebščin. Tu se v zadnjih stotih dnevih ni nič spremenilo. Tako je že od takrat, ko je moja mama kupovala zvezke, učbenike in druge potrebščine za šolo za nas, tri brate. Pa da ne pozabimo na varen vstop v prvi šolski dan. V resnici bi te novinarske posnetke lahko posneli že pred 50 leti in jih danes samo ponovili, kot rečemo na »play back«.

Naprej zastava slave samo v športu

Na področju športa vse cveti. Luka, Goran in vsa košarkarska kompanija navdušujejo ne samo Slovence, ampak cel svet. Pogačar je resda imel nekaj težav na Touru, bo pa Primož to zagotovo ustrezno postavil na pravo mesto na Vuelti. Odbojkarji imajo pred sabo popravni izpit na svetovnem prvenstvu, ki bo tako deloma izvedeno v Sloveniji ipd. V športu je zastav na pretek, medtem ko jih na hišah še vedno vidiš zelo malo. Se pa pozna, da nekatere občine vodijo domoljubi (ta izraz sicer levičarji prevedejo v nacifašizem) in v teh občinah so razvite velike slovenske zastave. Upam, da v te občine ne bo po županskih volitvah prišla svoboda.

Kar se odpadkov in stranišč tiče, nič novega pod Karavankami

Kar se komunale tiče, nič novega. Javnih sežigalnic svoboda verjetno ne bo dala, deponije bodo polne, cestne brežine in kanali bodo še bolj polni odvrženih pločevink. So pa ti, ki mečejo pločevinke, zelo domoljubni. Če se prav spomnite, je bil dolgo časa slovenski nacionalni interes predvsem slovensko pivo. In tu so nacional-socialisti (beri sodobni slovenski levičarji) zmagali. Čeprav pivovarne niso več v slovenski lasti, so pločevinke ob cestah 99-odstotno od piva slovenskih znamk (več Laškega kot Uniona).

Pa še nekaj. Kot kolesar, ki ne gledam v rit svojim prijateljem v jati kolesarjev in mi je poglavitni moto uživati v pokrajini in spoznavati nove dežele, ter kot smučar, ki menim, da ni edino zveličavno smučati vedno na istem kuclju (oz. hribu), sem zaznal nalezljivo bolezen, ki se širi s severa in delno zahoda. Gre namreč za množično gradnjo stranišč na smučiščih in ob kolesarskih poteh, katere seveda radi uporabljajo tudi sprehajalci, pohodniki in planinci. Navkljub trudu gospe, ki nam na TV na vseh kanalih prijazno razlaga, kako se spopasti z inkontinenco in težavami s prostato ipd., smo vedno starejši rekreativci še vedno v dilemi, kje v Sloveniji opraviti potrebo med malce daljšo rekreacijsko dejavnostjo. Za moške to niti ni taka težava (razen če je kakšna težava po pitju Donata ali prevelike količine magnezijevih prehranskih dodatkov), je pa za naše boljše polovice to bolj zoprno.

Stranišča so najboljši indikator razvitosti organizacijske kulture

V naravi, kjer ni preveč ljudi (ali pa je v bližini gozd ali koruza), to še gre, v mestih pa je bolj zapleteno. Kave pa tudi ni možno popiti preveč. Kava poleg tega pogosto zahteva čas, povzroči pa tudi nekaj stroškov. Na vseh novih (ali obnovljenih) žičniških napravah v Avstriji ali v Tirolah gradijo stranišča v ravnini terena. Naporna hoja v smučarskih čevljih dve nadstropji pod restavracijo (ali blagajno) je marsikje zgodovina. Stranišča so tudi na vrhu smučarskih naprav. Tako je tudi s stranišči ob kolesarskih in sprehajalnih poteh, npr. okoli Vrbskega jezera, v mestih ipd.
Zadnjih sto dni svobode ne nakazuje, da bi tu prišlo do kakšnih premikov. Verjetno bomo zelo svobodni pri izbiri mest, kamor bomo šlo na potrebo, ali pa bomo to preprosto opravili doma. In zakaj sploh ta tema o straniščih? Stranišča so najboljši indikator razvitosti organizacijske kulture v posamezni družbeni skupnosti oz. odnosa do sebe in soljudi. To sem spoznal že kot zelo mlad turistični vodnik.

V vsakem spisu je pa treba napisati tudi zaključek

Naj ta komunalni del končam z mislijo: ali bo ta vlada kot njej podobne šla na smetišče zgodovine ali pa bo šel slovenski narod v celoti na smetišče zgodovine. Kot je rekel že Milčinski ob spopadu pameti in Butalcev in so zmagali Butalci, me skrbi, da bo tudi v našem primeru zmagala vlada in bomo izgubili Slovenci. Ob sedanji odprtosti meja (ter zaprtosti v glavah) se lahko zgodi, da bomo v prihodnosti Slovenci samo še v posameznih nesvobodnih zgodovinskih knjigah.