Nekaj dni nazaj sem pomagal očetu pri predstavitvi kovaštva na osnovni šoli. S kovaško pečjo in nakovalom, ki ju je sam izdelal, je pred več skupinami učencev skoval nekaj preprostih stvari. Nekateri učenci so tudi sami poskusili kovati. Neka šestošolka je bila posebej očarana. Kar ni se mogla odtrgati od kovanja.
Mojemu očetu je rekla, kako bi ona rada znala kovati. To dekle je imelo srečo. Videlo oz. doživelo je dejavnost, ki jo je navdušila. In to se je zgodilo že v osnovni šoli. Morda je lahko to pot ali vsaj stezica do njenega bodočega poklica. Do poklica, ki bo tudi prižigal žareč pogled v njenih očeh tako, kot ga je prižigala ta kratka kovaška izkušnja.Morda bo pa res kovačica. Morda bo zlatarka, steklarka ali pa bo oblikovala nekaj drugega. Seveda mora sedaj sama to preizkušati in odkrivati. Šola pa ji lahko pri tem pomaga.
Preizkušanje stvarnosti, ki poteka preko krožkov, izvenšolskih dejavnosti, počitniškega dela ali neke lastne prostočasne dejavnosti, je najboljša popotnica za kakovostno poklicno odločitev. Le preko konkretne izkušnje dekle ali fant lahko ugotovi ali ga nekaj res veseli, ali je nečemu res predan in ali mu to delo gre od rok. In to drobno možnost je imela tudi ta mlada “kovačica”. Kdo bi si mislil, da bi jo lahko navdušilo kovaštvo. Težko si predstavljamo in enako tudi mladi, kaj je tisto, ker jih res navdušuje, dokler se s stvarjo ne srečajo.
Zelo dobro priložnost za to so imeli šestošolci iz OŠ Zadobrova, ki so sami pod mentorstvom učiteljice tehnike naredili električni skuter. Koliko stvari so lahko pri tem poskusili in koliko svojih talentov so lahko pri tem odkrili. Neprecenljivo. Vsaka šola bi morala ponujate celo več temu podobnih izzivov iz različnih področjih. Ni treba poudarjati kako učinkovito učenje, fizike, tehnike, matematike in verjetno tudi kemije je bilo pri tem podvigu in koliko prepoznanih poklicnih strasti, interesov in veščin odkritih.
V šolah je absolutno premalo priložnosti za raziskovanje poklicnih možnosti. Pri svojem delu na šolah se srečujem z veliko mladimi, ki ne zanjo povedati enega svojega interesa in ene svoje sposobnosti.
Šole pravijo (pogosto upravičeno) da za karierno (poklicno) orientacijo ni dovolj prostora in časa. Res pa je, da poznam tudi nekaj šol, kjer pa najdejo dovolj časa za tovrstne dejavnosti.
Danes sem na vlaku slišal pogovor srednješolcev. Eden od njih je rekel: “Polovico ur v šoli ne počnemo ničesar. In nekaj resnice je prav gotovo v tem. Tudi, če je zelo pretiraval, pa bi lahko prav gotovo 10 % časa in to je vsaj 2 uri na teden namenili takšnim praktično usmerjenim dejavnostim, ki bi tudi prispevali k boljšim poklicnim odločitvam.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
// //
