Jutri se bomo potopili v dela proste dneve, ki nam jih naša socialistična država tako velikodušno naklanja. Letošnja ugodna razporeditev bo Slovence pognala na potovanja, izlete, vrtičke in druge prostočasne dejavnosti. Nekateri, podprti z močnim medijskim pompom, bodo celo našli čas, da se bodo šli proslave. Že 70 let pred našimi očmi nastaja nova mitologija, ki opeva mite in legende gošarjev. Namen mita je, da utemelji neko družbo. V mitih so združeni vsi temeljni ključi za razumevanje samega sebe. Mit je temelj kozmologije in antropologije posamezne civilizacije, kulture in družbe. Vsi miti iz davnine so in še imajo religiozni pomen. Mit v neko pripoved zapakira temeljne resnice, ki jih odkrivamo in poskušamo razumeti in zdi se, da je to najboljši način, da se pripovedujejo skrivnosti, ki jih na lastni koži občutimo, pa se izmikajo razumarstvu. Mit torej istočasno odkriva in razlaga pa spoštuje skrivnost. Z novo mitologijo, ki te dni doživlja svoj klimaks, pa ni tako.
Najprej zato, ker je to umeten poskus, da bi s krvavo rdečo mitologijo utemeljili naš narod, našo državo, naš politični sistem ali celo našo svobodo. Poskus propade, ker je vse našteto nastalo, ko smo se odpovedali totalitarizmu in državi, ki jo so tolpe iz gozda vzpostavile, ko so s krvavo orgijo zasedle oblast. Odpovedali! Izrecno in simbolično. Izrecno, ker nič, kar se naj bi začelo 26. aprila 1941 in praznujemo na napačen dan, ni zapisano kot temelj naše državnosti. Ustvarjalci in ohranjevalci tega komunističnega mita so v času, ko so nasprotovali demokraciji, samostojnosti in neodvisni narodni državi Sloveniji pač na to pozabili ali pa celo pretehtali, da ne bi »šlo skozi«. Zavedali so se, da je boj za Slovenijo, boj proti rdeči zvezdi in vsemu, kar predstavlja. Uspeli pa so vsiliti tedaj dela prost dan v zameno za praznik Marijinega vnebovzetja. Katoličanom en praznik, komunistom drugega. Tako so tedaj barantali. Uradno je sicer obratno. Jutrišnjemu dne se reče »praznik« (iz kako pravšnje je to ime, saj je dobesedno prazen) onemu pa »dela prost dan«, čeprav je poln vsebine in tradicije. V času kontinuitetnih vlad so »Dan upora…« spet »pokomunistili« v dan »OF«. A OF z uporom proti okupatorju nima veliko, ker je to krinka za revolucijo, kar bodo spet dokazoval gozd rdečih zvezd na partijskih praporih, ki bodo onečaščale državne proslave. Kajti partijski prapori na državnih prireditvah nimajo kaj iskati!
Partijska mitologija je danes potrebna, da opraviči privilegije, ki jih uživa slovenska oligarhija. Privilegiji za katere tudi tako skrbijo so sila pestri. Od privilegija borčevske penzije za žene, otroke in vnuke do današnjih dni, do privilegija, da dobiš službo (državno ali paradržavno), ker spadaš k oligarhiji, ki jo je nekoč določevalo članstvo v KPS/ZKS. Privilegiji se kažejo v tem, da »naša društva« dobijo denar od države v obilju, »ne-naša« pa niti drobtinic ne več. Privilegiji se kažejo v dostopu do ekranov in mikrofonov in v podpori večinskih medijev. Malo je takih, ki danes še verjamejo v partizanske pravljice, mite in legende, ki jih ponavljajo na svojih proslavah potem, ko so poučeni o zgodovinskih dejstvih. Vse to je potrebno izključno zaradi sedanje, praktične in otipljive osebne in klanske ekonomsko-družbene koristi. Iskanje te koristi ob vsesplošni moralni brezbrižnosti se dogaja vsem na očeh. Naj bodo to »svetovalne pogodbe« ali »drugi tir«, prijateljski razpisi ali zatiskanje oči pred različnimi vrstami in oblikami korupcije, naj bo to lažen sindikalni boj za preskrbljene in zanemarjanje resnično zatiranih in izkoriščanih. Vsak lahko vidi, če hoče. Vsak bi lahko protestiral, ko bi bili moralno zdravi…
Pomen mitov za utemeljitev celih civilizacij je danes priznano dejstvo. Poskusi, da bi sistematično in načrtno uveljavili nove mite pa se izjalovijo, ne le zato, ker trčijo ob starodavne religiozne in že uveljavljene mite, temveč zato, ker ne prenesejo kritičnega soočenja z zgodovino. Kaj pa ostane od boja proti okupatorju, če ga soočimo z zgodovino? Nič. Samo prah in pepel neke krvave revolucije, ki je prinesla oligarhijo, ki nam vlada. Čeprav so njihovi pravljičarji zasedli katedre za zgodovino in obupano razglašajo, da je le-ta »že napisana« in potemtakem »nespremenljiva«, da se ne »sme prevrednotiti«, kar so oni ovrednotili, pa se jim pred našimi očmi prav to dogaja. Zgodovinarji, ki pišejo avtorizirane samohvale si pač ne zaslužijo profesorskih mest… v naši mali socialistični oligarhični Sloveniji pa je mogoče. Naloga teh pravljičarjev je, da ohranijo legendo o »dobrem komunizmu«… Nemogoča misija. Resnica je že preveč razširjena.
Celo temeljna dogma revolucionarjev, ki po njihovem opraviči vse zločine in jih odveže vsake krivde, dogma o »kolaborantstvu« se sesuje v prah in pepel, ko se nepristransko soočimo vsaj z vprašanjem »zakaj je najboljši del našega naroda naredil ta korak? Kaj se je dogajalo pri nas, da je domobranstvo v nekaj mesecih postalo tako množično in uspešno? In kako je mogoče, da so najboljši prikazani kot najslabši, zločinci, mučitelji, roparji, revolucionarji pa kot najboljši?« Pa je to le prvo vprašanje.
Kaj ostane, ko se odrečemo mitologiji in sprejmemo zgodovino? Množični pokoli brezimnih in zaščitenih morilcev. Nacionalizacija. Desetletja družbenega in gospodarskega zastoja. In množica, ki hoče utišati svojo vest s ponavljanjem enih in istih laži pred mikrofoni na seansah, ki jih rečejo proslava.
Ko mitologijo zamenjamo z zgodovino, ne ostane več noben razlog, da bi 27. aprila karkoli praznovali. Ostane samo prazen, dela prost dan, ki je vsem dobrodošel. Nihče ni nor, da bi želel odprave dela prostega dneva. Nekateri pa bodo opravili letni ritual svoje partijske vere, ker brez vere je nemogoče živeti. Pa čeprav vere v preteklost in brezmadežnost boja, ki so ga tako kruto orkestrirali in zlorabili za krvavo, brezbožno revolucijo. Oni bodo imeli svoje »vstajenje«, ko bodo poskušali obuditi mrliča revolucije in ga prikazati kot odrešenika. Njihovo privatno partijsko vero in obredje, ki spada med mite in legende, z zgodovino in spominom naroda nima nič skupnega.
Država pa, ki se je že ob nastanku odrekla tem mitom in legendam, bi se tega morala bolj dosledno držati ločitve med mitologijo nekaterih in zgodovino vseh.
