Mitingi na Primorskem

Avtor: Matej Kovač. Vir: Družina. Primorska ima bogato zgodovino ljudskih zborovanj. V času taborskega gibanja in zahtev po Zedinjeni Sloveniji je bilo kar šest taborov od osemnajstih organiziranih na Primorskem. Skladno s takratno narodnostno mejo je bil morski obali najbližji tabor v Sežani.

Po drugi svetovni vojni, tja do leta 1953, so bila slovenska in italijanska ljudska zborovanja municija v mednarodnem političnem boju glede statusa in razmejitve svobodnega tržaškega ozemlja. Verjetno je bil tudi med praporščaki na minuli proslavi ob praznovanju priključitve Slovenije v Kopru kdo izmed mož, takrat fantov, ki jih je »ljudska oblast« s tovornjaki vozila iz cone B v cono A demonstrirat za »slovensko stvar« in so jih potem z brizgalnami razganjali angloameriški policisti.

Politični naboj zborovanj je sorazmeren z dramatičnostjo časa. Že žvižgaški incident ob spominski slovesnosti v čast bazoviškim žrtvam je dal slutiti, da bodo mitingi in mitingaši postali del domačega političnega boja. Proslava v Kopru je bila nekako na pol poti med mitingom in ljudskim slavjem. Za veliko večino udeležencev, današnjih Primorcev, je bila proslava pristen izraz veselja, da živijo v bolj razvitem delu Slovenije. Ljubezen do rdeče zvezde je odvisna od tega, ali to svojo relativno srečo pripisujejo geografskemu položaju Primorske ali zaslugam nekdanjega socialističnega režima. Da bo imela proslava tudi mitingaški potencial, so pravilno zaslutili tudi slovenski politiki. Vladni, ker jim na kraj pameti ni prišlo, da bi se izpostavljali žvižganju množice, in opozicijski, ki jim je hrbet kril župan Popovič in so lahko medijem pokazali, kako je »narod« na njihovi strani.

Zgodovina slovenskih zborovanj in mitingov nas uči, da za dosego političnih ciljev množična zborovanja niso učinkovita. Naši predniki niso dosegli Zedinjene Slovenije, cona A je ostala v Italiji. Če pa se tisti, proti komur je zborovanje, ali v našem primeru vsaj mitingaški del zborovanja, naperjeno, prestraši žvižgov in »topotanja z nogami« in se poskuša prilizovati nahujskani množici, pa se možnost za dosego političnih učinkov poveča.

Zaenkrat se Janez Janša, ki je še bolj kot vlada tarča vseh zamer in nasprotovanj, nima česa bati. Načelni pozivi, naj nam vladajo bolj sposobni in bolj kompetentni, ter zahteve, naj se ne znižajo borčevske pokojnine, se ne dotaknejo kaj dosti tistih Slovencev, ki imajo največ razlogov, da so slabe volje, niti tistih, ki so jeziček na tehtnici v slovenskem političnem boju. Odsotnost konkretnega v mitingaških zahtevah kaže, da Janeza Janše z mesta stečajnega upravitelja podjetja »Slovenija – tovarišijski kapitalizem d. o. o.« trenutno ne želi spodriniti nihče.

Vir: Družina