Osebno se z odločitvijo kalifornijskega vrhovnega sodišča (o legalizaciji istospolnih porok, opomba admin.) ne strinjam. Predvsem iz dveh načelnih razlogov. Prvič, menim, da bi moral o vprašanju istospolnih zakonskih zvez odločiti kalifornijski ustavodajalec. Tu mi bo verjetno kakšen zagnani zagovornik ustavnosodnega in drugačnega sodnega aktivizma očital konzervativnost ali kaj podobnega, toda po moji oceni v takšnih primerih sodišče ne bi smelo spreminjati tradicionalne in ustaljene interpretacije ustave. Če so ljudje z (ustavno določenim) izrazom zakonska zveza sto in več let označevali posebno pravno skupnost moškega in ženske, potem naj bo predstavništvo ljudstva (parlament) ali celo ljudstvo samo (na ustavnem referendumu) tisto, ki bo jasno povedalo, da sedaj misli drugače. Vse ostalo je v takšnih primerih sodniško sprenevedanje (to seveda poznamo tudi drugod po svetu in pri nas), ki daje izrazito politični odločitvi pravno obliko (formo).
Drugič, na splošno menim, da mora biti pravo pri takšnih vrednostnih odločitvah, kot je (tudi) vprašanje priznavanja istospolnih zakonskih zvez (tu gre seveda posledično tudi za vprašanje otrok itd.) zadržano, torej raje konzervativno kot progresivno. Družba mora za takšne zadeve najprej »dozoreti«. Ko se to zgodi, takrat pač ustavodajalec ali zakonodajalec sprejme ustrezno odločitev.
Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj. Vsi pa se lahko ob tem ponovno zavemo, kako pomembno je kdo je sodnik. Človeški dejavnik v pravu (pa tudi v politiki, morali, religiji itd.) je namreč resnično ključnega pomena.
Več: 24kul.si
