Kar nekako mimo nas je šlo „burno brbotanje“ nemških, avstrijskih, švicarskih in nekaterih drugih teologov, ki so v začetku februarja spisali spomenico in jo ponudili v podpis somišljenikom širom sveta. Gre za šest točk v katerih so strnili svoja razmišljanja. Te se dotikajo strukturnega sodelovanja, župnijskega življenja, pravne kulture, svobode vesti, sprave in bogoslužja. Spomenico naj bi podpisalo več kot 280 teologov, večinoma iz nemško govorečih držav, iz Slovenije dr. Janez Juhant.
Povod spolne zlorabe
Memorandum v začetku opozarja na razkritje spolnih zlorab in poziva h korenitim spremembam. Veliko je bilo narejenega, da bi se žrtvam pomagalo, da bi našli odgovore v zvezi z prikrivanjem in dvojno moralo v lastnih vrstah, ugotavljajo pisci, vendar pa mora temu slediti še odprt dialog, ki bo odgovoril tudi na vprašanja o množičnem izstopu kristjanov iz Cerkve. Teh izstopov je bilo lani največ do zdaj. S svojim pisanjem se podpisani teologi obračajo na vse, ki niso izgubili upanja v nov začetek in si prizadevajo v tej smeri. Obnova Cerkvenih struktur ne more uspeti, če se le ta s strahom zapira pred javnostjo. Prenova lahko uspe samo, če se samokritično sprejme tudi pobude, ki prihajajo zunaj institucije. O tem priča lanska „lekcija“, ko je bila kriza spolnih škandalov odločilno prepoznana šele ob kritični podpori široke javnosti, pišejo v spomenici. Cerkev si lahko povrne svoj ugled šele tedaj, ko njena podoba v lastnih očeh ne bo diametralno nasprotna od tiste, ki jo vidijo drugi.
Človek, Cerkev, Kristus
Cerkev ni sama sebi namen, je ena bolj udarnih misli, ki jih najdemo v omenjenem pismu. Njena naloga je, da ljudi vodi k Jezusu Kristusu, ki ljubi in osvobaja. To pa lahko stori samo, če je sama verodostojna pričevalka evangeljske svobode. Zato so temeljna teološka merila, ki izhajajo iz evangelija in jih je Cerkev dolžna slediti: absolutno spoštovanje vsake človeške osebe, upoštevanje svobode vesti, prizadevanje za pravo in pravico, solidarnost z ubogimi in zatiranimi.
Podpisani teologi zatem nizajo še nekatere pobude o sodelovanju med kleriki in laiki, o neživljenjskih združevanjih župnij, do katerih je prišlo zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev. To onemogoča občutek pripadnosti in bližine med duhovnikom in verniki. Cerkvena služba mora biti v službi življenja skupnosti zato predlagajo tudi odpravo celibata in uvedbo ženskega duhovništva. Prav tako si prizadevajo proti izključevanju razporočenih in istospolnih partnerjev.
Odprava celibata in žensko duhovništvo
Seveda so predvsem zadnje trditve sprožile precej burne odzive. Če ne bi šlo za tako radikalne težnje, bi bila omenjena spomenica lahko dobrodošla pobuda za več dialoga znotraj Cerkve. Tako pa se je pravzaprav sama onemogočila. In če smo zgoraj zapisali, da jo je podpisalo 280 teologov je spomenico za Cerkev (Pro Ecclesia), proti Memorandumu, podpisalo več kot 7000 podpisnikov.
Da odprava celibata in uvedba ženskega duhovništva problema upada duhovnih poklicev ne rešuje, bi podpisniki lahko vedeli že zaradi tega, ker se stanje v tistih protestantskih cerkvah, kjer so to uvedli ni izboljšalo, prej obratno. Prav tako množični izstopi iz cerkve (v Avstriji lani okoli 80.000 ljudi) ne morejo biti (edino) znamenje, da so ljudje obrnili hrbet Cerkvenemu vodstvu, kajti zapuščanje Cerkve je le končni korak dolgega in bolečega procesa izgube vere, ki se ne zgodi iz danes na jutri.
Kontradiktornost (na videz) udarnih tez
Zato se nekatere teze Memorandistov pravzaprav ne izidejo. Čeprav misel, da Cerkev ni sama sebi namen zveni zelo samozavestno, pa ni docela točna. Namreč v Cerkvi je Vstali Odrešenik navzoč v vsej zgodovini in deluje tako v božjem ljudstvu na zemlji kot v večnosti. Cerkev, kot jo pojmuje Katoliška Cerkev, torej ne more pristati zgolj na princip zemeljskega “akcionizma”, ki je nevarno blizu tezam, da je dobro tisto, kar je koristno in slabo nekoristno. Cerkev je mnogo več od tega.
Prav tako ne more biti podoba Cerkve kot jo vidi sekularizirani svet, merilo Cerkvene verodostojnosti. Če pristanemo na to, da lahko prilagajamo Veselo oznanilo, zgolj zaradi zunanje všečnosti, potem se lahko vprašamo o naši veri. Nedvomno bi bil tak princip po godu potrošniški družbi in sekularni državi, ki bi lahko z različnimi „podporami“ vplivala na Cerkev, plešočo po njenih taktih.
(Ne)smiselnost spomenic
Naj sklenem. Cerkev nedvomno potrebuje več notranjega dialoga. Potrebuje pa tudi več ljudi, ki bodo Kristusov nauk resnično živeli in širili s svojim življenjskim zgledom. In prav teh zgledov nam v zadnjem času manjka ali pa jih ne znamo prepoznati. Če bi vzeli svojo vero zares, bi verjetno odpadle tudi potrebe po različnih spomenicah. Te so se, kot ugotavljajo nekateri teologi, med njimi tudi znani dunajski teolog Paul Zulehner, žal, izpele že pred časom, saj ne ponujajo drugega kot opredelitev za ali proti. In to vsekakor ni dialog, o katerem pišejo podpisniki.
Foto: Jože Bartolj
