Krščanski civilizacijski temelji na preizkušnji

V prazničnem velikonočnem tednu bom pisal o nečem pozitivnem, svetlem, o življenjski moči, upanju, sem razmišljal pred cvetno nedeljo. Sama po sebi se mi je ponujala knjiga Mesto upanja o delu našega rojaka, lazarista Petra Opeka na Madagaskarju. Francoski pisatelj Pierre Lunel popisuje v tridesetih življenjskih zgodbah rojstvo in rast »mesta upanja« na smetišču malgaške prestolnice. Društvo Akamsoa – Dobri prijatelji, ki je steber tega podviga, je misijonar s peščico sodelavcev ustanovil pred tridesetimi leti, zato je treba Celjsko Mohorjevo pohvaliti, da je ta jubilej počastila s to knjigo. Dodana vrednost knjige so številne fotografije, ki bralca-gledalca popeljejo v malgaško preprostost, težavnost, pa tudi pogum in voljo do življenja.

Žal je veliki teden grozovito ušel z običajnih tirnic in me prisilil v drugačen razmislek.

Vandali …

Na veliki ponedeljek je zagorela pariška Notre Dame. Zgroženost je bila splošna ne le v Franciji, marveč po svetu. Seveda se takoj zastavi vprašanje o vzroku požara? Oblasti so se usmerile v naključni dogodek, povezan z obnovo Notre Dame, in izključujejo terorizem.

Je pa res, da je Notre Dame zagorela v trenutku, ko se Francija sooča s protikrščanskimi vandali, ki po vsej državi onečaščajo cerkve, razbijajo kipe, s človeški odpadki mažejo notranjost cerkva, podtikajo ogenj … Lani je bilo takšnih dejanj 877, je marca poročal desni Le Figaro, notranje ministrstvo pa je navedlo 700 vandalskih dejanjih. Levi dnevnik Libération je v svojem CheckNews preveril, če novice desnega vrstnika držijo. (A propos, kakšen luksuz, da lahko levi dnevnik preverja desnega!

Kdaj bomo imeli v Sloveniji toliko raznolikih dominantnih medijev, da se bo lahko kontrolirali in korigirali? Kdaj bomo končno dobili kakšen desni dnevnik ali drug dominantni medij, da ga bo množica levih lahko preverjala?)

Levi je v CheckNews zapisal:

»La Place Beauvau (Notranje ministrstvo) je govoril o 541 antisemitskih dejanjih, 100 proti-muslimanskimi in 1063 proti-krščanskimi dejanji. Ne da bi podal natančne podrobnosti, je Beauvau vztrajal, da so bila proti-krščanska dejanja ‘predvsem uničevanje ali oškodovanje premoženja. V večini primerov je šlo za poškodovanje ali vandalizem v cerkvah in na pokopališčih’.«

Številke so skregane s politično korektnostjo, ki hoče, da za vsakim vogalom tiči falanga islamofobov, in kažejo, da so bili islamski objekti najmanj napadani v primerjavi z judovskimi in krščanskimi. Ministrstvo je razložilo, pove CheksNews, da je to zaradi »večjega števila cerkva v primerjavi z obrednimi prostori drugih dve religij«. Ta argument težko pije vodo, če vemo, da je okoli štiristo judovskih obrednih prostorov, islamskih pa šestkrat več (okoli 2600), število napadov pa obrnjeno. Seveda se zastavlja vprašanje, kdo so napadalci, skrunilci, vandali. »Ministrstvo ni hotelo podrobneje odgovoriti na vprašanje CheckNewsa, kakšno je razmerje med prevzemanjem odgovornosti za ta dejanja (anarhisti, nacionalisti, antiklerikalci, islamisti idr.).«

Krščanstvo in judovstvo sta navdihovalca in gradnika zahodne judovsko-krščanske civilizacije

Ob povedanem se je težko izogniti misli, da je v Franciji na udaru predvsem krščanstvo, takoj za njim pa judovstvo. Vendar ti tarči nista deležni napadov le kot verski skupnosti, marveč tudi in predvsem kot navdihovalca in gradnika zahodne judovsko-krščanske civilizacije. Ta je trn v peti vsem od anarhistov in nacionalistov, islamistov in komunistov, do skrajne levice in skrajne desnice …

Angleški zgodovinar Tom Holland je ob goreči Notre Dame zapisal: »Ta veliki teden so bile v ospredju izjave upanja, da lahko Notre Dame vstane. Takšno je sporočilo velike noči: življenje lahko pride iz smrti. Za razliko od Eifflovega  stolpa, tega drugega velikega simbola Pariza, razodeva Notre Dame Francozom, da ima njihova moderna in sekularna republika svoje temelje zakoreninjene globoko v srednjem veku. Notre Dame je vedno bila več kakor samo zbirka kamenja in barvnih stekel. Je namreč tudi spomenik posebni krščanski preteklosti. Morda je potemtakem dolg sodobnega Zahoda krščanstvu globje zakoreninjen, kakor utegnejo misliti – verniki in neverniki enako.«

Če tega Zahod noče priznati, pa mu to povedo tisti, ki ga gledajo od zunaj. Nič kolikokrat sem slišal po svetu pripadnike drugih (ne)verstev, ideologij in civilizacij trditi, da so človekove pravice, kot so zapisna v Deklaraciji iz leta 1948 in na katerih stoji OZN, partikularna krščanska zadeva in nimajo splošne veljave.

Za tradicijo, za družbeni projekt!

V planetarnem človeštvu so meje v glavnem zabrisane in se civilizacije med seboj prepletajo v bolj ali manj konfliktnih razmerjih. Kristjani so v sodobnem svetu najbolj preganjana verska skupina, krščanstvo najbolj zatirana religija. Po eni strani se mu zaradi fundamentalističnega sekularizma ne piše dobro v zahodnem svetu, katerega stvarnik in duša je (bil). Po drugi ga krvavo iztrebljajo v islamskem svetu, zatirajo ga kitajski in vietnamski komunisti, hindujske in budistične oblasti mu ne pustijo dihati.

Šrilanški teroristični napadi so še en tragični primer sovraštva do krščanstva in zahodne, bolj ko ne svetovne civilizacije, zakoreninjene v krščanstvu. Temu v prid govori dejstvo, da so teden dni pred veliko nočjo Singalci in Tamilci slovesno obhajali hindujsko in budistično novo leto. Dejstvo je, da šrilanški budistični fundamentalisti, dokaj redno podtaknejo ogenj v kakšno cerkev ali džamijo. Zato bi bilo za pričakovati, da bodo islamski skrajneži udarili nazaj na njihov praznik. Pa nič! Tudi hindujci v Indiji niso ravno nežni z muslimani in s kristjani. Zato ne bi bilo presenečenje, če bi jim islamski skrajneži pokazali zobe. Zopet nič!

Samo teden dni kasneje pa je na udaru manjšinska krščanska skupnost – verniki in cerkve – po eni strani, po drugi pa hoteli, za katere je mogoče predvideti, da bodo gostili (tudi) Zahodnjake. Civilizacija, ki jo je omogočilo zahodno krščanstvo, in postaja svetovna civilizacija, ogroža v očeh verskih in protiverskih skrajnežev bodisi njihove tradicije bodisi njihove družbene projekte. Vse te sicer med seboj sovražne skupine skrajnežev, imajo krščanstvo in zahodno civilizacijo za največjega sovražnika, ki ga je treba uničiti.

Ne, vandalskemu projektu

Slovenija ni nobena izjema, ko gre za uničevanje krščanstva in spodkopavanja krščanskih temeljev naše kulture in civilizacije. V tem imamo pravzaprav žalostno bilanco. Komunistični projekt je zahteval uničenje krščanstva. Samo na Kočevskem so porušili čez sto sakralnih objektov, gorele ni so le cerkve, marveč tudi škof Vovk. Brezna in zapore so napolnili s katoličani … Krvni in ideološki potomci komunistov danes s katoličani ne ravnajo okrutno, ampak v rokavicah. Gre za mehki vandalizem, ki ne uporablja več gole sile, marveč politično, kulturno, oblastno.

Vandalski lobi deluje v vseh plasteh civilne in politične družbe. Tako npr. uresničuje svojo vandalske namene z ignoriranjem odločb ustavnega sodišča. Rušenje vladavine prava pač ni drugega kakor vandalizem v rokavicah. Omejevanje pravice staršev do izbire šole za svoje otroke in do enakih pogojev za šolanje svojih otrok je vandalski napad na svobodo in enakopravnost. Prepletanje vseh vej oblasti, namesto njihove ločitve, je vandalska praksa, ne demokratična. Dejansko medijsko enoumje ljudi usmerja in indoktrinira, jih dela odvisne od oblastnih manipulacij in nesposobne razsodnega razmišljanja in delovanja. Vse to in še marsikaj drugega, kaže, da imajo pri nas mehki vandali več moči kakor demokrati in da imajo krščanski civilizacijski temelji hudo konkurenco v modelu, ki ga uveljavlja vandalski lobi.

Vandalskemu projektu enkrat za vselej reči ne, ni dovolj!

In vendar smo vandalskemu projektu že več kot enkrat rekli ne. In ker ni nič enkrat za vselej, tudi krščanski civilizacijski model ne, si je treba zanj prizadevati, zanj delati. V mnogo slabših razmerah kakor so naše, to uspeva Petru Opeku in njegovim sodelavcem na Madagaskarju. V uvodu v knjigo Mesto upanja, je Peter Opeka zapisal:

»Vsi smo členi iste verige – verige solidarnosti, ne glede na to, na katerem koncu sveta živimo, kakšen položaj zasedamo, kaj delamo, kaj verujemo. Vsi moramo ustvarjati mesta upanja: mesta, utemeljena na ljubezni, solidarnosti in bratstvu. Naše življenje nima nobenega smisla, če si ne prizadevamo za skupno dobro. Zgledujmo se po teh, ki so se rešili iz bede, ker so tudi sami postali glasniki upanja. Ne dopustimo, da bi nam zagospodovala ljubezen do imetja, ljubezen do posesti, ljubezen do nepomembnega. Ustvarjajmo oaze upanja. Če dvomite, da je to mogoče, potem preberite zgodbo, ki sledi.

Iz gore odpadkov je nastalo mesto, v katerem življenje seveda ni lahko, vendar oznanja srečo. Na krilih zgodb teh žensk, moških in otrok bi rad vse pozval: vsi skupaj se uprimo in delujmo v prid najbolj ubogim in zatiranim, preziranim in pozabljenim, otrokom z ulice in ostarelim prepuščenim njihovi osamljenosti. V imenu človeškosti se odpovejmo hlepenju po dobičku in po ugodnostih, in izberimo življenje v bratstvu in podelitvi.«