Kdo sem in kaj menim
Nisem povezan s politiko, kulti so mi tuji, zvestobe nikomur ne prisegam, pa tudi vera mi najbolj ne sede. Še pri oblekah, športnih ali prehrambnih trendih sem bolj, hm…, len. Govorim bolj malo, včasih tudi poslušam. Koktajl vsega. Kanček kultnosti, pestra prehrana, malo vere, ne preveč gibanja, nekaj politike, ne preveč, pikica leve, pikica desne. Raznovrstnost, to mi je všeč.
Raznovrstnost je osnova pluralizma. Priznavanje in odobravanje različnih prepričanj je najpomembnejša značilnost moderne demokracije. Zagotavlja prijetno življenje in napredek (Evropa, Amerika, Kanada, Japonska …). Kjer ga ni, je življenje revnejše, oblast pa nenadzorovana (deli Južne Amerike, Afrike, Rusija …). Zato sem prepričan, da želim živeti v moderni demokraciji.
Pred približno osemdesetimi leti je bil Sloveniji v času bitke za svoj obstoj pluralizem odvzet. Pravica do različnosti, svobode govore je z osamosvojitvijo povrnjena. Vendar se jo prav zlahka ponovno izgubi. Gre namreč za obvladovanje informacij. To je bogastvo, ki nam pomaga pri razumevanju vsega okrog sebe. Če informacije omejimo, postane naše razumevanje okolja izkrivljeno.
V času, ko biti informiran ni več privilegij, je ne vedeti zgolj slab izgovor. Odločiti se predstavlja omejenost. Odločati se pa se ponuja kot vrlina. Živimo v okolju, v katerem so nam na razpolago skoraj vse informacije tega sveta. Možnost odločati se med njimi pa ustvarja neslutene možnosti učenja, razvoja, doseganja ciljev. To nas dela boljše, predvsem pa modrejše od naših mater in očetov, babic in dedkov.
Bom ponavljal šolo preteklosti
V njihovem času, pred letoma 1914 in 1939, informacije niso bile samoumevne. Dostop do njih je bil težak, skoraj nemogoč. Obvladovali so jih le posamezniki. Zato so se v dobri veri širile in hkrati nadgrajevale od ust do ust. Tiste čase verjetno o medsebojnih razmerjih in vojni. Možnosti manipulacije so bile velike. Posledice so se izkazale za grozljive.
Z vidika današnjega dostopa do informacij je krivično soditi preteklost. Pa vseeno. Takrat je bila pot pomena informacije verjetno absurdno podobna družabni igrici Telefon. Hipotetično. Zbrala se je večja družba, morda dvajset njih. Srečanje, piknik, zbor, karkoli že. Prva informacija je lahko bila relevantna, nepomembna, resnična ali zlagana. Za večina družbe je bila presenetljiva ali pričakovana. Nekdo iz družbe jo je, seveda z zaskrbljenostjo, ponovil in ji dodal še mnenje ali dve (»Ja, veš, sem slišal, je pisalo, Jaka pravi, da …«). Spet naslednji jo je še nadgradil s svojo mislijo (»Mater, a res, saj sem vedel, prebral sem na letaku …«). In tako naprej. Skratka, informacija je bogatela, postala je tema druženja.
Vedno, res vedno pa je nekdo, ki o informaciji resnično nič ne ve ali ima pač premalo domišljije, da bi sedaj vsebinsko zelo bogato informacijo še nadgradil. Zato je svojo nevednost skril za čustveno informacijo (»Mater mi grejo na živce, itak lažejo, v očeh sem mu videl, saj itak vemo, treba bi jih bilo …«). Sovraštvo je človekovo najmočnejše in hkrati najenostavnejše čustvo, najlažje ga je sprostiti in najmočneje udari. Na tej ravni ni več potrebe po nekem znanju, vedenju, po razmišljanju ali iskanju dodatnih informacij. Na tej ravni se gradi samo še izkrivljena podoba o vsem.
Kdo je bila oseba, ki je informacijo podala in kolikokrat je usmerila temo pogovora, sedaj ni več pomembno. To je bilo v tistih časih, časih nedostopnosti informacij, pa še to med bolj preprostimi ali nevednimi ljudmi. Privilegij dostopa do informacij so si vzeli pametnejši.
Razvoj kasnejših dogodkov je bil do nas radodaren v tolikšni meri, da je z osamosvojitvijo informacija postala dobrina, ki je je na pretek. Raznovrstnost informacij nam omogoča vedeti skoraj vse. Pluralizacija nam je dala možnost povedati o vsem skoraj vse. Svoboda govora nam je ustvarila okolje za pogovor, za razprave, za soočanje različnih mnenj.
Žal pa je posledica obdobja komunizma to, da teh dobrin ne obvladujemo. Želimo si enostavnih informacij. Omejenih informacij iz enega vira, kar pomirja. Vajeni smo okolja, kjer drugi razmišljajo za nas. Vajeni smo živeti v matrici. Pluralizacija, dosežena z osamosvojitvijo, nam je nadležna. Obstoja več virov informacij ne prenesemo. Malikovanje površne zgodovine, tistih lahkotnih časov ene in edine resnice, nas sili v sovraštvo do osamosvojitve in tistih drugače mislečih, ki nam uničujejo iluzijo. Možnost razpravljanja, toleranca, razumevanje … Preveč je razmišljanja, pretežko je. V izbranih združbah se gremo spet igrico Telefon. Informacije so tokrat nedostopne zaradi lastne omejenosti. Negujemo in malikujemo ene informacije istega vira. Znova in znova. Svobodo govora smo dojeli kot absolutno pravico in jo spremenili v pravico do sovraštva.
In ne, nismo boljši, še manj modrejši od naših mater in očetov. Še manj od babic in dedkov.
Prihod posebnih ljudi
V svoji nestrpnosti do različnih informacij in posledično medsebojnem sovraštvu smo ustvarili okolje za »Posebne ljudi«, katerih navidezni cilj je imitiranje preteklosti, ki jo tako zelo pogrešamo. Časa lahkotnega razmišljanja o eni in edini resnici, časa navideznih vrednot in lažnih herojev.
Posebni ljudje niso politična stranka. Politične stranke so v svoji sebičnosti šibke, odvisne od ustreznosti do ljudstva. Pri »Posebnih ljudeh« ne gre za politiko in ideologija jih ne zanima. Niso niti Vlada. Ta je zgolj orodje za dosego zastavljenega cilja. Pravzaprav jih ne znam opredeliti. Trendi morda Rusije, Turčije, Madžarske pa mi vsiljujejo, da so »Posebni ljudje« tu zgolj za pridobivanje moči za dostop do kapitala za namen bogatenja in privilegizacije.
»Posebni ljudje« svojo moč črpajo iz bogatega rudnika naše omejenosti in sovraštva. Čustva, ki že po definiciji ne prinese nič dobrega. Ukinjanje pluralnosti in s tem omejevanje svobode govora in misli, pomanjkanje raznovrstnosti in inovativnosti bo pospešilo rast diskriminacije, povečanje konfliktov pa do zatiranja in nasilja.
Kaj naj naredim
Naj se ve. Ne krivim »Posebnih ljudi«. Zdijo se mi izredno pametni, odlično so izkoristili čas in priložnost kot dobro uigrana ekipa, ki odlično obvladuje psihologijo množic ter izkorišča čustvo sovraštva. Ne krivim njih. Krivim sebe in svojo omejenost.
Ne živim več v letih 14 ali 39 do 91, ko so bili ljudje zaradi nedostopnosti informacij nevedni. Ni mi treba premlevati enih in istih informacij do sovražnosti. Od osamosvojitve sem imel dovolj časa, da opravim z diktaturo komunizma, idejo ene, edine resnice, zunanjim sovražnikom. V radioaktivno sevanje onkraj meja Slovenije pa tudi več ne verjamem.
Raznolikost moram vzeti v bran pred uničujočim enoumjem levih, desnih, »Posebnih ljudi«. Edini možni način pa vidim v odgovornosti do ohranjanja in razvoja pluralnosti. Preseči moram omejenost sovraštva, vreči culico čez ramo ter kreniti na pot do informacij. Pot do ljudi, katerim bom dovolil, da mi podajajo raznolike informacije, ki bodo podlaga razmišljanju in odločanju.
Moja naloga je, da se naučim sprejemati to raznolikost brez sovraštva z izborom novinarjev, sogovornikov, ki so sposobni odgovoriti: »Zakaj je ta komunist ali fašist?«, »Zakaj si proti ali za?«, »Kako naprej?«.
Naučiti se moram oblikovati informacijo ne glede na to, iz katere smeri je prišla, brez novinarjev in sogovornikov, ki pojme komunist, fašist, janšist, kučanc, morilec, lažnivec, desni, levi … zaradi lastne nevednosti uporabljajo zgolj kot mašilo za vsebinsko votel pogovor ali članek, namenjen manipulaciji in diskreditaciji brez utemeljitve.
Naučiti se moram modre distance do sogovornikov ali piscev po naročilu oblasti. Ta naloga mi je najlažja. Oblast se vedno hvali in vedno skriva svoje napake. Oblast je že od nekdaj mogočna. Hrani in debeli se z milijardami našega denarja, ki smo ji ga zaupali zgolj in samo zato, da naredi nekaj za nas, za skupno dobro. Za vse nas. Ne za bogatenje posameznikov, ne za dobrobit kadrov le določene politične opcije. Za vse nas.
Morda sem naiven, ampak še vedno verjamem, da je novinar predstavnik sedme sile, predstavnik nadzora nad delom oblasti in porabe naših milijard. Še vedno želim verjeti, da so novinarji četrta veja oblasti, ki skrbi za vzpostavljanje pravične zakonitosti in njeno negovanje.
Izbor neprijetnih in malo manj neprijetnih
Dnevnik in Demokracija vidim kot utečen duet. Prvega, ker mi predstavlja ustaljeno levo opcijo, kaj ohraniti, drugega, ker predstavlja močno desno opcijo, kaj narediti. Oba odkrito navijata za svoje moštvo in mi v branje ponujata pisanje nekaj odličnih novinarjev. Balans. Branje enega je skrajnost, branje obeh je pluralizem, ki vodi do moderne demokracije. Oba tudi z nekaj piscev, ki jih vodi sovraštvo in manipulacija. V mislih imam politične, ne ostale vsebine.
Mladina, luč moje poti do osamosvojitve. Po njej je izgubila edinstveno priložnost, da postane odlična opozicijska revija, sedma sila, četrta veja oblasti. Roko na srce, revija ne preživi leta dni brez omembe Janeza. Škoda. Bernarda, Štefančiča jr. vedno z veseljem preberem. Prvega, ker je vsebinsko bogat. Drugega, ker moram z manipulacijo in sovraštvom biti na tekočem. Nekako moram na tem mestu iz Mladine izvzeti besedilo: »Prispevkov, ki razširjajo nestrpnost ali spodbujajo k nasilju in diskriminaciji, ne objavljamo.« Vsakokrat, ko to preberem, se nasmejim do solz.
Požar Report ali konkretno novinar Bojan je predstavnik sedme sile. Človek, ki raziskovalno novinarstvo brani pred izumiranjem. S proračunom, kakršnega ima, nam je lahko v ponos, ko nas brani.
Revijo Domovina priporočam. Z mnenjskimi kreatorji uravnoteženo umirja moje strasti in dokazuje. Predstavlja požrtvovalno delo novinarjev, ki z neprimerno manj sredstvi prekašajo delo tradicionalno ležernih velikih novinarskih hiš. Upam, da Domovina nekoč postane dnevnik, morda po vzoru Danilovega Jutranjika. Peter Jančič, Vlado Miheljak, Boštjan M. Turk, Bogomir Kovač … O tej vrsti novinarjev in njihovem vplivu name pa kdaj drugič.
Seveda ne morem mimo spreminjajoče se nacionalke. S svojim močjo se stalno prikazuje za večno politično žrtev, pa čeprav njenim novinarjem ves čas dajem denar, da jim tega ne bi bilo treba. Ko vlada ena stran, trpi duševno, ko vlada druga stran, trpi v plačanem brezdelju. Ukinitev obvezne naročnine bi koristila njej in vsem nam. Moj predlog: obvezen prispevek v višini RTV naročnine ostane. Nakažem pa ga po želji ali prepričanju.
Pomanjkanje njene profesionalnosti in pluralnosti me je navedla, da sedaj gledam še Nova TV 24. Priznam, do zadnjih dogodkov je nisem, ker da ni dobra, so rekli. Res je. Ni na nivoju CNN, ki smo ga vajeni, in ne dosega RTV (v mislih imam prostore, logistiko, opremljenost, tehniko, plače …). Tudi na profesionalnosti bo morala še kar precej narediti. Ampak glede na to, da ima RTV Slovenija okoli 130 milijonov in več letnih prihodkov, je Nova TV več kot odlična.
Besedico o še eni organizaciji, ki jo prisilno plačujem. O STA, namenjeni za pluralno zajemanje in deljenje informacij. Da njeni novinarji lahko to delo neodvisno od dnevne politike in od kapitalističnih mogotcev opravljajo, jo plačujem jaz, z mojim denarjem.
STA nisem nikoli spremljal. Zmotno sem bil mnenja, da to ni mnenjski kreator, temveč zgolj nacionalna tiskovna agencija, ki samo zbira informacije in jih posreduje naprej v obdelavo. Svetovne informacije, brez opredeljevanja levih ali desnih informacij … Informacija brez mnenja ali opredelitve, zgolj obveščenost. Z mojim denarjem.
Moje zanimanje za STA pa je vzpodbudil članek: »Janševa vlada poskuša utišati Slovensko tiskovno agencijo?«. O vprašaju na koncu naslova kasneje. Odgovora na naslov ne najdete v članku, vsekakor pa ga boste dobili v primerjavi poročanja STA o Janezu v času, ko še ni vladal, v času, ko je vladal skupaj s Covidom, in v času, ko ni več vladal. Če pa vam je za vaše oblikovanje mišljenja zadostoval le naslov članka, je morda na mestu tudi takle naslov članka: »STA skuša manipulirati z informacijami?«. Sedaj verjetno že veste, zakaj je vprašaj na koncu.
Danes bo zadosti. »Papež ma vas rad« je dejal nekoč priljubljeni Janez. Tudi jaz. Leve, desne, pa »Posebne«. Samo pustite mi dostop do informacij, ne me utrujati s »Telefonom«, še manj s sovraštvom. Lahko pa mi poveste: »Me sovražite zato, ker razmišljam drugače kot vi ali zato, ker ne razmišljam tako kot vi?«
In poslušal bom vašo zgodbo.
Bojan Zevnik
