Izvleček iz Küngovega svetovnega etosa – zdravilo za Slovenijo

Hans_KungHans Küng, svetovna moralna avtoriteta, je ob spoznanju, da je prihodnost našega planeta in njegova globalizacija odvisna predvsem od reševanja svetovne duhovne krize, ki je vse bolj očitna tudi v razvitem svetu, ob koncu prejšnjega stoletja (l. 1993) našemu planetu ponudil zdravilo v obliki Deklaracije o svetovnem etosu. Upa, da bo ta etos, ki mu ne nasprotuje nobeno širše sprejeto učenje religij ali filozofskih šol, uspešno zaustavil pohod svetovnega zla. Njegova srčika je zlato pravilo: »Ne stori drugim tega, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili«.

Kot ugotavljajo mnogi kritični razpravljalci o stanju v naši domovini, je kriza tudi pri nas predvsem duhovna in se kaže v narodovi razklanosti na »naše« in »vaše« ter v skoraj popolni izgubi moralne orientacije. V veliki meri je vzrok gospodarske krize prav moralna izgubljenost. Kaj storiti?

Küng odgovarja: »Zgodovinske izkušnje nam kažejo, da se svet ne more spremeniti na bolje brez preobrazbe duha ljudi in duha javnega življenja. Možnosti preobrazbe so se že nakazale v novih pogledih na vojno in mir, gospodarstvo in ekologijo, kjer smo v zadnjih desetletjih doživeli bistvene spremembe. To preobrazbo moramo doseči tudi v etiki in vrednotah! Vsak posameznik ima dostojanstvo in pravice in je zato odgovoren za vse, kar dela ali opušča. Vse naše odločitve, vsa naša dejanja, tudi naše nedejavnosti in naši neuspehi, vse prinaša posledice. Posebna naloga verstev je, da ohranjajo živ občutek odgovornosti.«

In kako naj v luči zlatega pravila izgleda reševanje slovenskih zagat. Oglejmo si nekaj primerov slovenskih bolezni, ki jih to pravilo zdravi:

Laž je najbolj zhrbtna slovenska duhovna bolezen. Laž, ki ji pripisujemo kratke noge, ima, vsaj pri nas, noge daljše, kot smo mislili. To vemo od prejšnjega sistema, ki je šele po pol stoletja podlegel resnici. V sedanjem sistemu se je laž prilagodila novim razmeram. Tudi s tem, da se pogosto preobleče v polresnico. Kung pravi: »… povsod po svetu najdemo ogromno laži, hinavščine, goljufanja in sprenevedanja, ideologije in demagogije. Najdemo politike in poslovneže, ki si z lažmi gradijo uspeh; medije, ki namesto poštenega novinarskega dela širijo ideološko propagando, laži namesto informacij, in jim je cinični poslovni interes nadomestil zvestobo resnici… Brez resnicoljubnosti na svetu ne bo pravice…

V velikem in davnem verskem in etičnem izročilu človeštva najdemo zapoved: Ne laži! – ali pozitivno rečeno: Govori resnico in živi v resnici! Ta davna zapoved pravi, da nima nihče, nobena ženska, moški, država, cerkev ali verska skupnost pravice, da bi lagala drugim ljudem.

To še posebej velja za tiste ljudi, ki delajo v množičnih občilih, ki smo jim dali pravico do obveščanja in jim tako zaupali službo varuhov. Ti ljudje niso nad moralo! Dolžni so spoštovati človekovo dostojanstvo, človeške pravice in temeljne vrednote. Nimajo pravice posegati v osebno življenje posameznikov, zavajati javnega mnenja, prikrajati resničnosti«

Kraja, ki je sicer zvesta spremljevalka človekove zgodovine, ima pri nas še posebno značilnost. Osamosvojitev, ko naenkrat ni bilo več pravega lastnika, so nekateri razumeli kot življenjsko, celo stoletno priložnost za: «Navali narode! Vzemi!« In se niso obotavljali. Grabili so na vse pretege. Kot narod pa smo se šele po dolgem času zavedli, da smo okradeni. Dolg plačujemo in bomo plačevali mi vsi, predvsem pa množica brezposelnih in neposredno okradeni.

Ker sta laž in kraja pri nas dobili domovinsko pravico, bo zdravljenje zelo dolgotrajno. Treba bo začeti prav pri začetku, pri vzgoji najmlajših. Vendar bo dodatna težava v tem, da je šolska moralna vzgoja zanemarjena. Mladim je treba dopovedati, »da namesto pohlepa po denarju, prestižu in materialnih udobjih, potrebujemo skromnost in občutek za mero. Pohlep ljudem pojé “duše,” svobodo, dostojanstvo, notranji mir, izniči našo človečnost«.

Sovražnost, netoleranca. Narodova razklanost med »Mi- Vi«, »Naši – Vaši« je pri nas tako globoka, da bo trajalo še lep čas do narodne sprave, o kateri toliko govorimo. »Res je, kjer so ljudje, tam bodo konflikti. A spore moramo reševati brez nasilja, v okviru pravičnosti. To velja tako za države kot za ljudi. Nosilci politične moči morajo delovati v okvirih pravičnega reda in iskati najbolj nenasilne rešitve. Če želimo živeti kot celoviti ljudje in v duhu naših veličastnih verskih in etičnih korenin, moramo v javnem in zasebnem življenju varovati soljudi. Ne smemo biti surovi, neusmiljeni, kruti. Vsako ljudstvo, vsaka rasa, vsaka religija mora dokazovati strpnost in spoštovanje, da, veselje do drugih. Manjšine, rasne, etnične, verske potrebujejo zaščito in pomoč.«

Verska (ne)toleranca. »Vemo, da verstva ne morejo rešiti ekoloških, ekonomskih, političnih in socialnih težav sveta. Lahko pa ponudijo notranjo spremembo, miselnost, srca – vse to, kar je nedosegljivo zakonom ter ekonomskim in političnim programom. Človeštvo nujno potrebuje družbene in ekološke reforme, a enako nujno potrebuje duhovno prenovo. Verstva lahko ponudijo osnoven občutek zaupanja, občutek smisla, dom duha.« Žal naša družba tega zaenkrat še ni pripravljena sprejeti.

Družbena vseenost. Demokracija ne ustvarja pogojev za svoje delovanje, lahko pa, in mora, take pogoje omogočati. Naša demokracija je še vedno v povojih, zato njene začetniške težave niso nepričakovane. Eno od spričeval za zrelo demokracijo so organizacije civilne družbe in predvsem njihova aktivnost. Pri nas uravnotežene civilne družbe praktično nimamo (razen če mednje štejemo copatarska društva), kar je slab znak. Še slabše pa je to, da so ljudje (predvsem mladi) apatični in zdi se, da jim je vseeno, kakšno je stanje v družbi. Ne vidijo prihodnosti in nimajo svojega mnenja. Temu je delno kriva narodova razklanost in mlačnost domovinske vzgoje v šolah.

Pripis uredništva: besedilo v kurzivi je iz  Deklaracije o svetovnem etosu, ki jo je Hans Küng objavil l. 1993. Prevod Roman Štus.

Pripis uredništva: prispevek prvič objavljen v glasilu društva Slovenski katoliški izobraženci, ZRNO SKI, 16/1(2011).