Odnos do beguncev je treba gojiti na sto in en način, ves čas, do vseh ljudi, ne le do naključno izbranih. Sicer dobite val sovražnosti, na katerem danes jaha preveč ljudi, pravi Alenka Puhar.
Na posvetu ob svetovnem dnevu človekovih pravic boste nastopili s prispevkom Solidarnost s preganjanimi. Kakšne vzporednice lahko potegnete med solidarnostjo v preteklosti in danes?
Zanimivo se mi zdi, da se oblikuje t. i. koalicija voljnih in lahko se vprašamo, zakaj ni v njej nobene vzhodnoevropske države, niti Slovenije. Rada bi opozorila na zgodovinsko dimenzijo. Vsa vzhodna polovica Evrope ima za sabo dolgo tradicijo izrazitega strahu pred vsem tujim in tradicijo legaliziranega odpora do vsega tujega. To se je v različnih pojavnih oblikah ohranilo do danes.
V nasprotju s tem, kar nenehno poslušamo, kako je ksenofobija značilna za desnico in kapitalizem, je po moji presoji res ravno obratno. Država, ki je po oktobrski revoluciji tesno zaprla meje, je bila Sovjetska zveza, ki je – domnevam, da se strinjamo – izrazito leva diktatura, saj jo je vodila stranka, ki se ima za utelešenje naprednega in levega. Sovjeti so popolnoma zaprli meje, sem pa tja koga izgnali in na vsakem koraku izrazito oteževali stike z drugim svetom. Temu so po letu 1945 sledile vse vzhodnoevropske države.
Tudi Jugoslavija, ki se predstavlja za nekaj posebnega, je dobro polovico svojega obstoja nasprotovala vsem stikom s tujino, ljudem ovirala odhod iz države in strogo nadzorovala vse, kar je imelo zvezo z zahodnim svetom. In to do zadnjega. Še leta 1989 so me pregledovali, kakšno literaturo nosim v državo.
Kako je bilo s pravico do azila?
Vsa Vzhodna Evropa je bila ves čas socializma brez pravice do azila. Nobena vzhodnoevropska država, vključno z Jugoslavijo, ni nikdar uvedla zakonodaje, ki bi tujcem omogočala azil. K temu so vzhodnoevropske države bile tako rekoč primorane takrat, ko so premagale komunizem in uvedle večstrankarski sistem. Ko je ta pisana množica novonastalih političnih strank dosegla pravico do svobode združevanja, političnega mišljenja, pluralizma tudi v verskem pogledu, je bila med te pravice primorana uvesti tudi pravico do azila. To so začele izvajati v devetdesetih letih. Brez tega ne bi bile sprejete v Svet Evrope.
Zato je mogoče reči, da je Vzhodna Evropa brez tovrstnih historičnih izkušenj. Nima toliko znanja, infrastrukture in veščin o tem, kako se to dela, kako se sprejema azilante in kaj to pomeni za neko družbo, kot Zahodna Evropa. Nima niti nečesa, kar je moja soimenjakinja Alenka Rebula zadnjič tako lepo opisala – nima srčne kondicije. Srce je tudi mišica, ki jo je treba na neki način uriti za humanost. Tega je v Vzhodni Evropi precej manj kot v Zahodni.
Je torej grajenje ograj izraz te zaprtosti iz zgodovine?
Ta ograja je silno boleča in nas vse zelo prizadene, ker smo se navadili vse gledati skozi berlinski zid in njegov padec kot simbolno podobo bratske, združene Evrope, ki prepeva Beethovna, da smo vsi bratje. To je nekoliko utopično.
Moji pomisleki ob takih utopičnih projektih so vedno ti, da je to dovoljeno zelo mladim ljudem, pesnikom, ki ne nosijo nobene neposredne odgovornosti za urejanje sveta. V realnem svetu pa življenje mora poznati nek red, predpise, pogodbe, dogovore o tem, kako se bomo vedli. Pri prostem pretoku, ki je dosežek schengenske Evrope, so nekoliko pozabili, da je zunaj ves svet in da utegne ta svet kdaj pričakovati enake dobrine, kot ga ima najbolj razviti del Evrope.
Nekoliko sem bila začudena, ko sem brala recimo Jacquesa Rupnika, ki je velik poznavalec Vzhodne Evrope. Zapisal je, da Vzhodnoevropejci pozabljajo, kaj se je zgodilo, ko so oni bežali na Zahod. Rekla bi, da ne pozabljajo, ker tega nikoli niso jasno vedeli, tega niso imeli v zavesti. Če želite kakšen dokaz za to, vam lahko navedem celo vrsto primerov, kako popolnoma brezčutno, žaljivo se tudi v demokratični Sloveniji ves čas govori o vseh, ki so po letu 1945 pobegnili iz Jugoslavije.
Odnosa do beguncev, azilantov, poskusa, da bi si našli boljše življenje nekje drugje, ne morete tako selektivno graditi. To je nekaj, kar je treba gojiti na sto in en način, skozi ves čas do vseh ljudi, ne le do naključno izbranih. Če tega ne počnete, dobite val sovražnosti, na katerem danes jaha preveč ljudi.
Pred čem bežijo današnji begunci in migranti?
V zvezi s trenutno migracijo v Evropo je treba povedati več stvari. Ljudje, ki danes množično bežijo proti Evropi ter v Evropo in jih poskušamo razredčiti, prihajajo iz Afganistana, Irana, Iraka, Sirije, Tunizije, Maroka … To je skoraj pol sveta. Kaj jim je skupno? Skupno jim je, da bežijo iz muslimanskih držav.
Zato se mi zdi nojeva politika trditi, da to, kar se dogaja nima nobene zveze z islamom. Seveda jo ima! Dobro, rečemo, da je islam ugrabljen. Jaz sem vedno v zadregi, ko bi morala o tem kaj reči, ker kdo pa sem jaz, da bi rekla: “Ne, to pa ni pravi islam. Pravi islam je miroljuben, blag in dobrotljiv.” Islam je zelo pisana vera, v kateri je mnogo ločin, veliko šol in veliko načinov izkazovanja vere.
Po mojem mnenju je jasno, da množica beži pred skrajnimi izrazi islama. Ne morem trditi, da to ni pravi islam. Begunci zelo radi poudarjajo, da bi radi samo običajno živeli. V državah, kjer ima zelo močno besedo militanten islam, to ni izvedljivo. Kar pomeni, da bežijo pred nestrpnostjo vere, v kateri živijo. To je točka, ki bi jo morala Evropa uporabiti za to, da bi razčistila svoje lastne vrednote. Dogovorimo se, da je v Evropi islam dopuščen, a ne dovolimo skrajnosti. Pri tem pa je treba vedeti oziroma se dogovoriti, kaj imamo za skrajnosti.
Pogovarjala se je Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
