Očitno se virus slovenskih volitev širi po severu Evrope. Prejšnji teden sem se razpisal o povolilnih homatijah na Švedskem, zdaj se nekaj podobnega obeta v s Švedsko zgodovinsko zelo povezani baltski Latviji.
Zgodovina na obrazu
Latvijski zgled je za nekaj kratkih dni Slovenijo zaposloval že pozimi leta 2011. Takrat je vsem, ki s(m)o trepetali pred možnostjo, da premier postane Zoran Janković, prišel še kako prav kot primer, kjer relativni zmagovalec volitev ne oblikuje vlade. Seveda je vsaj nekaterim že tedaj padla v oči bistvena omejitev takšne primerjave. Kajti v Latviji je osrednja ločnica v politiki še vedno etnična, o čemer pri nas v nobenem primeru ne more biti govora. Na eni strani so stranke, ki jih podpirajo Latvijci, na drugi tiste, ki jih podpirajo Rusi. Zadeva je kajpak odraz boleče latvijske zgodovine v 20. stoletju, ko je Latvija postala kolateralna škoda paktiranja med Stalinom in Hitlerjem in so jo Sovjeti leta 1940 preprosto spravili v žep. V petih desetletjih okupacije, ki je sledila (in ki je zahodne države na papirju nikoli niso priznale ter Latvijo obravnavale kot samostojno državo), je potem prišlo do brutalne rusifikacije in priseljevanja rusko govorečega prebivalstva, kar je močno spremenilo demografsko sliko države. Desetina ruskega prebivalstva iz predvojnega časa se je do leta 1989 spremenila v tretjino, Latvijcev je bila še komaj dobra polovica. Še danes ima Latvija najvišji delež ruskega prebivalstva med baltskimi državami in v Evropski uniji, saj znaša več kot četrtino. Vsaj jezikovno rusificirani so večinoma tudi pripadniki drugih manjšin, denimo Belorusi in Poljaki.
Na političnem polju se je ta težavna zgodovinska dediščina doslej odrazila tako, da so latvijske stranke brezupno razdrobljene, medtem ko Rusi in rusko govoreči delujejo še nekoliko v sovjetskem duhu precej bolj monolitno in v glavnem glasujejo samo za eno stranko, ki se znova v duhu uradnih sovjetskih manter o prijateljstvu med narodi in svetovnem miru (podkrepljenem z bombami in represalijami, seveda) imenuje Harmonija (mišljena naj bi bila harmonija med Rusi in Latvijci) in tvorno sodeluje s Putinovo Enotno Rusijo. Odkar je Latvija postopoma liberalizirala svojo zakonodajo o državljanstvu, saj je ob osamosvojitvi slednje podelila le tistim Rusom, katerih predniki so bili latvijski državljani že ob sovjetski okupaciji junija 1940, je Harmonija praviloma največja stranka v latvijskem parlamentu. V vladi pa doslej ni bila še nikoli, ker so med seboj sicer konkurenčne latvijske stranke, ki so praviloma na tak ali drugačen način desne, vedno oblikovale kabinet brez nje.
Brez izbire
Ker je tako že dvajset let, je izbira za latvijskega volivca kajpak izjemno ozka. Na oblasti se bolj ali manj izmenjujejo enako usmerjene skupine in seveda pridno unovčujejo prazno menico, pridobljeno zaradi strahu pred prevlado Rusov in rusofilov v politiki. Da bi to nerazveseljivo dejstvo prikrili, so v Latviji že razmeroma zgodaj pogruntali strategijo »novih obrazov«. Praktično na vsakih volitvah se pojavi kakšna nova stranka prolatvijske in konservativne usmeritve, ki se potem bolj ali manj izkaže za klon prejšnjih. Nekatere stranke so na svojo »novost« namigovale že z imenom, kot denimo Nova stranka leta 1998, Nova doba 2002 in Nova konservativna stranka leta 2014 in letos. Nova doba se je izkazala še za najtrajnejšo, saj je bila v svojih različnih pojavnih oblikah na oblasti od prvega nastopa pa vse do zdaj, nazadnje v podobi bloka Enotnost sedanjega podpredsednika Evropske komisije Valdisa Dombrovskisa. Ni potrebno posebej poudarjati, da je bil stranski produkt nezamenljivosti latvijske politične elite pojav latvijskih oligarhov, pogosto z dobrimi podmiznimi stiki z Rusijo in Putinom, s katerim kljub nekakšni križarski vojni pod vodstvom nekdanjega predsednika Zatlersa niso posebej uspešno opravili.
Že kar nekaj časa je torej jasno, da prave spremembe oblasti ne bo brez vključitve relativno najmočnejše Harmonije v vlado, kot seveda prava sprememba oblasti v Sloveniji pod nobenim pogojem ni možna brez vključitve Janševe SDS, pa naj se izvali še petdeset novih novih obrazov. Nekaj podobnega se je pred dvema letoma posrečilo v Estoniji, kjer se je po trinajstih letih v vlado vrnila prej izrazito proruska Stranka centra. A za to se je morala znebiti svojega dolgoletnega populističnega in putinoljubnega voditelja Edgarja Savisaarja, ki se je zanjo spremenil v strahovito breme. Druga razlika je v tem, da Stranka centra ni nastala kot sovjetoidna stranka estonskih Rusov, marveč so se ti zanjo ogreli šele sčasoma. Harmonija je po drugi strani že od začetka predvsem stranka ruske manjšine, ki se zaradi svoje baze ne more odreči nesmiselnemu poveličevanju Sovjetske zveze in se doslej ni prebila do priznanja, da je bila sovjetska oblast v Latviji od leta 1940 do 1941 in od 1944 do 1991 čisto navadna okupacija brez podlage v mednarodnem pravu, ki po svoji krutosti ni zaostajala za nemško nacistično v vmesnih treh letih. V nos gresta Harmoniji tudi Evropska unija in Nato, ki ju večina Latvijcev iz razumljivih razlogov razume kot branika suverenosti in poroštvo demokracije (za Slovenijo imata obe organizaciji povsem enako vlogo).
Spremembe na latvijski strani
Sobotne parlamentarne volitve so Harmonijo ponovno ustoličile na prvem mestu, čeprav z razmeroma skromnimi dvajsetimi odstotki glasov. Zaradi boječih korakov proč od Putina ji je kar nekaj glasov odžrla Stranka latvijskih Rusov. A dosedanje tri (latvijske) stranke vladne koalicije, ki so v različnih kombinacijah na vrhu že petnajst let (kot levi mastodont v Sloveniji neposredno že deset let), so jo odnesle še neprimerno slabše. Njihovih 61 sedežev v 100-članskem parlamentu se je spremenilo v pičlih 32 mandatov. Kar je spet podobno kot pri slovenskem vladnem trojčku. Tudi v Latviji je največ shujševalne kure doživela glavna vladna skupina Enotnost, medtem ko se je najbolje odrezala najmanjša koalicijska stranka, izrazito protiputinovska Nacionalna zveza, ki je oddala samo štiri sedeže.
Dosedanji vladajoči so potem takem daleč od večine, četudi se lahko zgodi, da bodo Latvijci nazadnje stopili skupaj kot v Sloveniji levi blok in bodo vseeno ostali pri koritu. Toda kar 45 od 100 sedežev so zasedle stranke, ki jih v dosedanjem sklicu ni bilo (v Sloveniji sta novi stranki dobili samo 17 od 90 sedežev). Gre za tri novinke, populistično, sicer menda desno stranko Komu pripada država?, Novo konservativno stranko in liberalno navezo dveh strank. Glede na to, da je vsaj prva med njimi izrazito evroskeptična, ima Harmonija za preboj v vladno palačo verjetno največ možnosti doslej. Navsezadnje se zagovorniki enostavnih (populističnih ali avtoritarnih) rešitev med seboj po izkušnjah razumejo ne glede na barvo, in tako ne formalno desni avstrijski svobodnjaki ne Marine Le Pen in celo Alternativa za Nemčija nimajo težav z bratenjem s sovjetoidom Putinom. Ali bo v Latviji enako, bodo pokazali naslednji tedni. Vključitev Harmonije v vlado, kjer bi bila pod ustreznim nadzorom, seveda ni brez prednosti. Rusko manjšino lahko namreč vsaj deloma potegne iz geta, v katerem je v Latviji neprimerno bolj kot v Litvi in tudi v Estoniji, in jo s tem morda nekoliko odtegne vplivu sovjetoidnih predstav. Navsezadnje je Nils Ušakovs iz vrst Harmonije že tretji mandat župan v prestolnici Rigi. In že leta 2011 je tedanji predsednik Zatlers gojil zamisel o veliki koaliciji med Harmonijo in Enotnostjo, pa se je tedaj sfižila, ker proruska stranka ni hotela priznati, da so Sovjeti Latvijo okupirali.