Obstajajo nespametne in na splošno precej blesave glave, iz katerih pa včasih nepredvidljivo skoči kakšna bistroumna misel. Takšna je tudi buča pisca teh vrstic, ki so se mu pred dnevi, ko je zahodni tisk pel hvale novemu italijanskemu mandatarju, na družabnem omrežju zapisale tele besede: »Tuji analitiki se sprašujejo, ali je Matteo Renzi italijanski Blair, Clinton ali Obama. Če kaj, je italijanski Tommy Carcetti (iz serije The Wire).« Preostanek popoldneva je nato preživel (omenjeni pisec, namreč) v samozadovoljnem premlevanju lastne domiselnosti in nazadnje spoznal, da si ne bo mogel dati miru, dokler svoje briljantne domislice ne bo podprl z nekoliko izčrpnejšo analizo.
Tommy Carcetti je lik mladega baltimorskega župana, ki svoje mesto uporablja za odskočno desko svoje politične kariere. Čeprav je upodobljen z ironično simpatijo, iz filmske pripovedi zvemo, da je njegovo postavljanje lastne ambicije pred potrebe mesta vir mnogih težav in celo tragedij. Carcetti je prikazan kot brihten, spreten in preračunljiv politik. Nič ne kaže, da bi bil nepošten; jasno pa je tudi, da je blaženo brezbrižen do etičnih vprašanj in nima nobenega namena, da bi dregal v osje gnezdo sistemske korupcije, ki usodno vklepa politični ustroj njegovega mesta. Predvsem pa je mlad, elokventen in ambiciozen. Težava je v tem, da je to pravzaprav tudi vse, kar lahko ponudi. A kot spreten politik zna svoj edini adut dobro tržiti: svoje osebne okoliščine spakira v privlačno formo in to formo nato prikaže kot prednost v vsebini.
Njegovemu italijanskemu učencu je to uspelo še mnogo lažje: v deželi, ki ji vladajo ostareli oblastniki, nerodni, zastareli demagogi in dolgočasni birokrati, ni težko mladosti, zanosa in retorične spretnosti javnosti prodati kot pomemben kakovostni preskok. Še zlasti, če imaš na strani del tiska. In Renzi ga ima.
V italijanskem političnem prostoru je Matteo Renzi vse prej kot novi obraz. V zadnjih štirih letih je bil eden od najglasnejših glasov na levici. Po zaslugi svoje domiselne zgovornosti ter zanosne in priljudne retorike je postal ljubljenec televizijskih šovov, kjer je s svojimi dodelanimi, navidezno spontanimi nastopi skrbno gradil imidž samozavestnega mladega outsiderja, ki si brez dlake na jeziku utira pot v zaprašene kuloarje nacionalne politike.
Od Firenc do Rima
Vsedržavni mediji so ga prvič opazili l. 2009, ko je brez močne politične zaslombe strankarskih struktur uspešno kandidiral za župana Firenc. V mestu, ki velja za trdnjavo reformistične in liberalne levice, je šarmantni novinec zlahka premagal desnosredinskega protikandidata. Tako kot v pripovedi o vzponu Tommyja Carcettija se je tudi tu glavni boj odvil na primarnih volitvah. V spopadu s favoriti je Renzi izkoristil sloves, ki si ga je bil pridobil z vodenjem Florentinske pokrajine. Ta, sicer precej nepomembni organ lokalne samouprave je bil dolga desetletja volilni fevd leve sredine, ki je iz njega ustvarila lagodno zatočišče odsluženih kadrov. Renzi je svoje petletno predsedovanje pokrajini spremenil v pravi lov na stare kadre: to mu je omogočilo, da je v toskanski javnosti zaslovel kot borec proti privilegijem političnih kast.
Kmalu po izvolitvi je pokazal, da svojo funkcijo razume predvsem kot etapo dolgega pohoda na Rim. Pri tem je nadaljeval s strategijo, ki ga je pripeljala v Palazzo Vecchio, kjer domuje firenško županstvo: izgradnjo alternative znotraj lastne stranke in ostro, a vedro retoriko, usmerjeno proti političnim elitam, obtoženim, da so izgubile stik s težavami običajnih ljudmi. S tem je nekaj rastočega nezadovoljstva proti disfunkcionalnosti političnega sistema, ki se je se nazadnje množično artikuliralo v Gibanju 5. zvezdic, uspel kanalizirati v kritično strujo znotraj lastne stranke.
Čeprav je bilo od vsega začetka jasno, da pripada Renzi sredinskemu krilu Demokratske stranke, bi mu bilo napačno – kot so zadnje tedne storili mnogi tuji analitiki – pripisati zasluge za strankino preusmeritev od tradicionalnega levosredinskega sindikalizma k liberalnejšim politikam. To je evolucija, ki jo je stranka – ne brez muk in globokih notranjih trenj – opravila že konec devetdesetih let in na tej poti kljub oscilacijam, značilnim za tako veliko in kompleksno politično gmoto, kakršna je italijanska DS, sledila vse od tedaj. Toda s tem je izgubila svojo razpoznavno identiteto in ostajala pri življenju pravzaprav le po Berlusconijevi zaslugi – kot njegova antiteza. Da bi bil paradoks še večji, se je vsaj od druge polovice devetdesetih dalje zavestno odpovedala igranju na karto proti-berlusconijevstva – torej poudarjanju edinega veziva, ki jo je dejansko držalo skupaj. Po poldrugem desetletju samokastracije in frakcijskih sporov je stranka, nastala iz ambicije po absolutni večini, zdrknila pod 30 % glasov in le bizarni volilni sistem (ki se ga že 8 let namenjajo spremeniti) ji je omogočil široko večino v spodnjem domu parlamenta, medtem ko se mora v zgornjem domu pri vladanju naslanjati na podporo razpadajoče sredinske koalicije nekdanjega premiera Montija in skupine pragmatičnih pribežnikov iz Berlusconijevega tabora.
In prav tu se skriva vzmet, ki je Renzija iz Palazza Vecchia katapultirala v rimsko Palačo Chigi, kjer domuje predsedstvo vlade. Dokler so bili demokrati prisiljeni v nelagodno koalicijsko sobivanje z Berlusconijem, si niso mogli privoščiti, da bi v njej preveč izpostavili katerega od svojih adutov, saj bi mu s tem usodno otežili možnosti ponovnega pridobivanja volivcev, ki so prebežali h Grillovemu Gibanju 5. zvezdic, neizprosnemu kritiku velike koalicije. Po kostanj v ogenj so raje poslali previdnega in neizrazitega Enrica Letto, čigar edina prednost v primerjavi z ostalimi kandidati je bila verjetno ta, da je nečak Berlusconijeve politične desne roke (in poročne priče) Giannija Lette.
Ko pa je Berlusconi zapustil koalicijo iz protesta, ker ni dobil politične zaslombe pred sodnim pregonom zaradi davčne utaje (utaje, ki je, mimogrede povedano, služila napajanju skrivnih fondov, s katerimi je v 80-ih letih podkupoval sodnike in tržne nadzornike, ki bi utegnili ogroziti njegov medijski monopol), si je Demokratska stranka lahko oddahnila in slabo leto po Pirovi zmagi na volitvah vendarle izpeljala postopek prenove svojega vodstva. V njem je – tudi ob pomanjkanju drugih kredibilnih kandidatov – prepričljivo zmagal Matteo Renzi, ki mu je tako vendarle uspelo prevzeti krmilo Demokratske stranke. Od tedaj je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo sedel na premierski sedež.
Jeretičeva formula
Pred dnevi je Sebastjan Jeretič na družabnem omrežju izjavil, da se mu zdi Renzi »kar dobro upanje« za Italijo. Ni dolgo trajalo, preden je prejel pikri odgovor: »in to, brez zamere, pove marsikaj o njem«. V tej obešenjaški izjavi je več resnice, kot je mislil njen avtor (sicer pisec teh besed). V prejšnjem desetletju je bil Jeretič, kot je znano, komunikacijski guru Socialnih demokratov. Kot tak je bil eden najbolj zaslužnih za komunikacijsko strategijo, ki je slovensko javnost l. 2008 prepričala, da je Borut Pahor idealni kandidat za premiera. Že samo s tem bi si zaslužil naziv marketinškega genija. Jeretič je kmalu postal žrtev lastnega uspeha (z njim pa tudi vsa Slovenija); soočen s posledicami pahorjevanja, se je odvrnil od SD in kasneje postal svetovalec koprskega župana Borisa Popoviča.
To so torej Jeretičeve, povsem legitimne, preference. In dejansko lahko Renzija gledamo iz te perspektive: kot idealnega politika za nekoga, ki svoje politične upe investira najprej v Pahorja in nato v Popoviča. Renzija bi slovenskemu opazovalcu pravzaprav še najbolje opisali kot posrečeno zlitje Pahorja in Popoviča.
Seveda obstaja mnogo različnih načinov, kako bi se lastnosti obeh oseb lahko zlile v novo osebnost. Rečeno bolj učeno: pomislimo lahko na mnogo konfiguracij sinteze Pahorja in Popoviča – in nekatere od njih so prav strašljive. Toda če na Renzija pomislimo kot na tako sintezo, lahko rečemo, da je vsekakor posrečena. V njem je na nek način najti najbolje od obeh: Pahorjevo baročno zgovornost, gentlemanski populizem in zanosno (čeprav nič manj megleno) vizijo liberalne transformacije levice onkraj »ideoloških delitev«, Popovičevo zagrizenost, prebrisano in brezkompromisno ambicijo, municipalno praktičnost in brutalni pragmatizem, predvsem pa tisti smisel za kadre, ki tako krvavo primanjkuje Pahorju, ter samozavest self made man-a iz province, ki črpa svojo moč iz popularnosti v lokalnem okolju.
Poleg tega pa premore Renzi še troje, kar manjka našima slovenskima junakoma: pravno podkovanost, solidno klasično izobrazbo in določeno, čeprav precej površinsko, navezanost na tradicijo katoliške levice.
Bo to dovolj?
To, če pomislimo, niti ni tako malo. Je pa tudi bolj ali manj vse, kar lahko Renzi ponudi. Novi premier ima v sebi bore malo, kar bi presegalo posrečeno spojitev Popoviča in Pahorja. Na tem presečišču se nahaja horizont njegovih možnosti. Še pred desetimi leti bi bilo to verjetno dovolj za prenovo levice. Morda tudi za zmago nad berlusconizmom in prehod v novo paradigmo. Toda po mučnem desetletju izgubljenih priložnosti bo formula, ki navdušuje Jeretiča, verjetno premalo.
Kar pa seveda ne pomeni, da ima novi premier zavezane roke. Znotraj trenutne situacije lahko stori precej. A kaj več od nadaljevanja usmeritve, ki je prevladala v italijanski politiki od Berslusconijevega padca in izvolitve Montijeve tehnične vlade, ne bo ne hotel ne želel storiti. Tej težavni preusmeritvi na pot reform bo lahko dal nekoliko bolj prijazen obraz, a to najbrž ne bo dovolj za povrnitev zaupanja volivcev v politični razred, še manj pa za začetek resnične preobrazbe. Ta bi zahtevala razbitje klientel, ki vklepajo državo, vzpostavitev gibkih in delujočih nadzornih institucij ter učinkovitih mehanizmov državljanskega nadzora, neusmiljeni napad na organizirani kriminal, temeljito reformo celotnega institucionalnega ustroja, od občin do rimskih vladnih hodnikov, da niti ne govorimo o reformi visokega šolstva, sodstva, sistema regionalnega financiranja, infrastrukturnih politik …
Vse to so osja gnezda, v katera Renzi ne bo drezal. In če bo, bodo to kvečjemu kampanjske akcije, katerih potek bodo odločale krivulje javnomnenjskih anket. To pa zato, ker mu je, tako kot Tommyju Carcettiju, kljub dobrim namenom, lastna ambicija prva prioriteta; in ker kljub notranji demokraciji leva sredina ni uspela vzpostaviti učinkovitih mehanizmov državljanskega pritiska na svoje izvoljene predstavnike. O italijanski desnici pa ne velja izgubljati besed. Ta je, kot bi rekli Američani, basket case.
Foto: Flickr
