Priznam: ‘velenjska dečka’ mi vse od vesti o umoru njune mame ne dasta miru. Najprej iz sočutja do otrok, ki jima je bila na najhujši možni način odvzeta mama in poteptano (še niti prav začeto) otroštvo. V nadaljevanju pa se je nemočni jezi pridružil še tesnobni občutek: kaj pa, če se meni in možu zgodi kaj takega, da ne bova več mogla skrbeti za svoje otroke? Da umreva? Kdo bo odločal in jih razporejal? Sama bi želela, da bi ostali skupaj v znanem okolju, med znanimi ljudmi: sorodniki, prijatelji, sošolci … Toda razplet – in ‘velenjski primer’ ni edini te vrste – nakazuje, da moje želje in pripravljenost sorodstva nimajo vpliva na ‘strokovne odločitve’.
Le čevlje sodi naj kopitar …
Nisem strokovnjak niti socialna delavka. Sem samo ena (navadna) mama in razmišljam najprej kot mama. Kljub temu pa z veseljem prisluhnem raznim strokovnjakom, predvsem z vzgojnega področja in zlasti tistim, ki me v moji usmeritvi utrjujejo ter zagotavljajo, da to, kar prakticira ali zagovarja večina, ni nujno najboljše.
Tako me je večkrat spodbudno nagovoril in mi izprašal vest specialni pedagog, gospod Marko Juhant, ki z dinamičnim pristopom, sočno in ilustrativno govorico plastično prikazuje zablode in zmote mnogih sodobnih staršev. Ob njegovih besedah se lahko sproščeno nasmejem(o) ali celo krohotam(o) – dokler se ne zavem(o), da se gledam(o) v ogledalu. Kje sem zgrešil, kaj lahko popravim, kaj moram spremeniti? Za dobro mojih otrok in njihove prihodnosti – če mi je njihova samostojnost in odgovorno življenje res najpomembnejši cilj vzgoje.
Roko na srce: tudi z g. Juhantom se ne strinjam v vsem (le s kom se?!), vendar ga cenim, saj je eden redkih strokovnjakov, ki javno opozarja na poguben vpliv permisivne vzgoje. Zato sem z začudenjem in nerazumevanjem prebrala njegovo mnenje o ‘velenjskih dečkih’. Mogoče je v kratkem intervjuju zgolj premalo prostora za podrobnejšo utemeljitev – ne vem, vendar me njegovi odgovori na prvi dve vprašanji puščajo v dvomih in mi vzbujajo vsaj tri pomisleke.
1. Vnuki – zdravilo ali ranjenci?
Težko si predstavljam, da bi stari starši ob tragediji, ki je vse skupaj doletela, skrb za vnuke dojemali kot terapijo v svoji žalosti. Meni se prva misel ustavi pri otrocih: kaj narediti, da bodo posledice čim manj hude? In verjamem, da tudi stari starši najprej pomislijo na pomoč otroku (ja, kdo pa sploh še otroku preostane??). Z vidika starih staršev je to gotovo dodatna težka obveznost (in daleč od ‘terapije’) – vendar jo sprejmejo kot samoumevno nalogo in postavijo svoje osebne načrte na stran. Veliko lažje in umirjeno bi preživeli svoj čas brez naporov, ki jih predstavljajo otroci in ukvarjanje z njimi v letih, ko nisi več tako prožen in vzdržljiv. Nekaj je občasno varstvo vnukov, popolna skrb zanje pa je povsem druga ‘pesem’ – kdo bi tega ne ločil? Toda ljubezen in občutek odgovornosti premagujeta marsikaj.
2. Priložnost za popravni izpit?
G. Juhant omenja ‘ne ravno uspešno’ vzgojo ene izmed hčera in posledično dvomi v uspešno vzgojo vnukov. Če je res tako: mar ni možno, da se človek iz svojih napak kaj nauči in to poskusi popraviti? Res, stari starši so že v izhodišču bolj ‘usmiljeni’ in ‘razumevajoči’ do svojih vnukov. Toda to je zato, ker so pač – stari starši; osnovno skrb in odgovornost za vzgojo nosijo starši. Ko pa stari starši prevzamejo ‘starševsko skrb’, se njihovo ravnanje v zavesti odgovornosti spremeni. Če dopuščamo razne sodobne nepreverjene (in celo preverjeno škodljive) eksperimente na področju vzgoje, ki jih vsiljujemo mladim staršem: zakaj ne bi zaupali v izkušnje starejših – tudi če se zdi, da so bili kdaj neuspešni: v spremenjenih razmerah in ob razumskem uvidu lahko takšne izkušnje vodijo v spremembo preteklih načinov vzgoje.
3. Nevtralno okolje?
Zelo me je presenetilo prepričanje g. Juhanta, da sobivanje vnukov in starih staršev ne bi bilo primerno okolje za otroka. Skrbi ga, kakšen odnos do očeta-morilca bi jima privzgojila stara starša. V rejniški družini naj bi bilo boljše – bolj nevtralno okolje.
Najprej: mar res lahko vnaprej tako zanesljivo domnevamo o občutjih, ki bodo otrokoma privzgojena? Verjamem, da tudi stanja, kakršno je sedaj, ko babica in dedek z vnučkoma nimata nikaršnih stikov, g. Juhant ne odobrava, zato me čudi njegovo mnenje, saj ga poznam kot človeka, ki svari pred potvarjanjem, (pre)zaščitenostjo, bežanjem od realnosti in izogibanjem konfliktnim situacijam. Prej ali slej se bosta otroka soočila z vso krutostjo in resničnostjo. Domnevam, da bi bil hujši šok, če bosta čez leta izvedela – povsem nepripravljena – celotno resnico. Nenazadnje ju bo tudi pri rejnikih zanimalo, zakaj sta tam: jima bodo lagali? Se pretvarjali?
Nalomljenega trsta (ne) bo zlomil?
Nedolžna otročička čaka še marsikaj hudega, čemu bi jima po nepotrebnem še dodatno grenili življenje? Pa še: koliko okolij bosta še morala zamenjati v zasledovanju njune ‘največje koristi’? In strokovni pogoji in nadzori, ki jih morajo rejniki upoštevati (pa sploh ni nujno, da so najbolj v otrokovo korist) … Kje naj otroka poženeta korenine?? Z večkratnim ‘presajanjem’ bolj težko … Bosta imela možnost, da kljub okoliščinam, na katere nimata vpliva, odrasteta in zaživita polno življenje, seznanjena, a neobremenjena z dejanji staršev? Na koga bosta uperila prst, če ne bo tako? Jima stroka pri tem pomaga ali otežuje doseganje tega cilja?
Zaenkrat imam več vprašanj kot odgovorov. Kljub temu pa bi od ‘strokovnjakov’ vseh vrst pričakovala kaj več empatije in manj (dvomljive) teorije. Ko bi le bi namesto ‘največje koristi’ za otroka iskali ‘najmanj slabo’ varianto – saj je najboljša (urejena družina) zanju neuresničljiva. Kdo ve, katero mesto na lestvici ‘primernih’ bodo določili starim staršem?
Martina Krečič, Vipava
P.S.: Razmišljanje sem sestavila, preden je bila znana odločitev Vrhovnega sodišča, po kateri otroka vsaj do dokončne odločitve ostajata v reji kljub temu, da so bile kršene njune in njunih starih staršev pravice. Teče že tretji mesec, ko sta ločena od starih staršev. Koliko časa še? Mogoče sta se vživela v novo okolje. Mogoče sta premajhna, da bi jokala, vsekakor premajhna, da bi se zavedala, kaj se jima dogaja. A najbolj mi je grozna misel: ker sta tako majhna – mogoče ne poznata več starih staršev??
Ponavljam: nisem strokovnjak niti socialna delavka. Sem samo ena (navadna) mama in razmišljam najprej kot mama: kaj neki se v otroški glavici plete, ko je iztrgan iz znanega okolja? Mar lahko nastane kaj drugega kot
ZMEŠNJAVA V OTROŠKI GLAVICI?
Le kaj se v otroški glavici plete,
ko ga sprašujejo strokovne tete?
Govorijo o babici, dedku in mami
in kako bo lepo mu v družini neznani.
Mame ni več – to že razume.
A babica, dedek? Res ne doume:
“Od vedno sta dobro zame skrbela,
pazila sta name, me rada imela.
Zakaj sta me v stiski od sebe pahnila?
Zakaj se od mene povsem odvrnila?
Kaj sem naredil, da več ne smem
po nežno tolažbo v vajin objem?”
Le kaj se v otroški glavici plete –
o tem ne razmišljajo strokovne tete.
Obravnavajo zgolj strokovni problem,
otrok je pač stranka, delček v njem.
Navajajo paragrafe, zakóne in člene,
a v njih ni sočutja, ljubezni nobene.
Izpuščajo, kar najpomembnejše je
in v kvadratnih metrih ne meri se:
kje je tisto čuteče srce, kjer lahko izjokaš se,
kje so tiste ljubeče roke, ki nežno stisnejo te
in obrišejo bridke solze,
kje je kotiček brez zakónov in stroke,
a z ljubeznijo čaka svoje otroke.
Le kaj se v otroški glavici plete –
ne, tega ne poznajo strokovne tete
in zato – strokovno zagnane –
dodajajo soli na pekoče rane.
