V današnjem evangeliju gremo z Jezusom v Kano Galilejsko, kjer imajo poročno slavje, na katerega sta bila povabljena tudi On s svojimi učenci in Njegova mati Marija.
Svatbe so bile pomembni dogodki v judovski tradiciji in običajih. Praznovanje je trajalo več dni, vabilo pa so prejeli vsi, ki so bili v kakršnemkoli sorodstvu z mladoporočencema, in tisti, ki so v družbi nekaj veljali. Od gostiteljev se je pričakovalo, da bodo poskrbeli za veliko gostijo in zabavo. Če bi se razvedelo, da je zmanjkalo vina, bi to za ženina in nevesto pomenilo ogromno sramoto, ki bi njuni družini spremljala do konca življenja.
Marija opazi stisko, v kateri se je znašel par, in zanjo pove Jezusu
Pokaže se Marijino popolno zaupanje v Boga. Že kot neporočenemu najstniškemu dekletu ji je angel oznanil, da bo rodila Božjega Sina. Kljub negotovi situaciji je zaupala, da je Bog v tem ne bo pustil same, ampak bo poskrbel zanjo. Ko sta se z Jožefom odpravila na pot v Betlehem, je verjela, da ji bo Bog pripravil prostor, kjer bo lahko poskrbela za svojega sina. Jezus do praznovanja v Kani v javnosti še ni naredil čudeža. Ampak Marija verjame, da ga lahko, saj v srcu ohranja besede, ki ji jih je povedal angel, ko ji je oznanil, da bo rodila Božjega Sina:
»Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32–33)
Naloga služabnikov je bila, da spremljajo zalogo pijače na slavju, vendar jim je spodletelo. Zagato je prva opazila Marija, ki je bila tam kot gostja. V današnjem času se mi zdi, da pogosto tudi nam zmanjkuje vina. Ko vsak dan prebiram novice na spletu, dobim občutek, da imamo vsega na pretek, primanjkuje pa nam tiste žlahtnosti, ki bi naše življenje naredila polnejše. To izpolnitev iščemo na mnogo krajih – v do potankosti izdelanem videzu, ogromnih številkah na bančnem računu, rednem objavljanju dogodkov iz svojega življenja na družbenih omrežjih – ampak na koncu ostajamo prazni. Marija prepozna to našo izpraznjenost in za nas posreduje pri Bogu. Ona nas ne more odrešiti, nam pa prinaša Odrešenika, ki nam pomaga. Naša odgovornost je, da vzdržujemo svoj odnos z Bogom in mu pustimo, da obogati naše življenje.
Marija nam v današnjem evangeliju daje odličen nasvet: »Karkoli vam reče, storite.«
Jezus je prišel na zemljo, da bi izpolnil Očetovo voljo. Prav tako je vsak izmed nas poklican, da išče Božjo voljo v svojem življenju in ji sledi. To ne pomeni, da sedimo, na hitro zmolimo in čakamo, da bo Bog naredil čudež. Sledenje Božji volji od nas zahteva, da sodelujemo z Bogom in tudi sami vložimo veliko napora. Jezus bi lahko vino ustvaril iz niča, tako kot je Bog iz niča ustvaril svet. Zahteva, da mu služabniki prinesejo vrče, napolnjene z vodo. Prinesejo mu posode, kakršne so Judje uporabljali za obredno očiščevanje.
Če želimo, da Bog deluje v nas, nas spremeni, v našem življenju stori čudež, mu moramo najprej mi darovati sebe v celoti, še posebej svoje šibkosti in slabosti. Ko smo pripravljeni to storiti, On iz tega napravi najboljše vino, kar smo ga okusili. Bog naše življenje dela žlahtnejše, saj ga napolni s svojo navzočnostjo. Že v Psalmu 147 beremo: »Dal je mir tvojim pokrajinam, z najboljšo pšenico te hrani.«
Bodimo tudi mi podobni služabnikom na gostiji
Jezus gre v tej želji, da bi bil navzoč v našem življenju, da bi bili mi res Božji, še dlje. Pri zadnji večerji vzame v roke vino, ga spremeni v svojo kri ter jo da piti svojim učencem. To daritev kasneje ponavzoči tudi s svojo smrtjo na križu. Podari nam zakrament svete evharistije, da lahko vsak dan pristopamo k nebeški gostiji in smo deležni najboljše pijače – Njega samega. Jezus je želel, »da bi imeli živ spomin ljubezni, s katero nas je ljubil do konca« (KKC 1380).
Ko duhovnik pri sveti maši izreče besede posvetitve, od kruha in vina ostane le še podoba, bistvo pa postane Jezus Kristus. Ko ga zaužijemo, postane eno z nami. Naše telo dobesedno postane del Kristusovega telesa. Bog se nam ne želi razodevati le po čudežih, o katerih beremo v Svetem pismu, ampak želi biti z nami in v nas vsak dan.
Bodimo tudi mi podobni služabnikom na gostiji, ki poslušajo Marijine in Jezusove besede in prinesejo, kar imajo. In Jezus naredi iz vode vino. Tudi mi po Njem postanimo Božji.
Marta Mehle, Katoliška mladina
