Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.
Ko je leta 2008 pri Mohorjevi družbi izšla v prevodu knjiga ameriškega psihologa in psihiatra Lena Sperrya, jo je slovenska javnost popolnoma ignorirala. Tudi znotraj Cerkve ni doživela kakšnega glasnega odziva. Tihi do mene niso prišli. Vsaj deset let sem to knjigo uporabljal kot gradivo za seminarsko delo na Teološki fakulteti. V tistem času sem tudi sam imel izkušnje z nekaterimi primeri spolnih zlorab v Cerkvi. V okviru svojih zmožnosti in pristojnosti sem tudi na tem področju nekaj malega prispeval k celjenju ran in k utiranju poti do odgovornih. Bili so sproženi nekateri postopki. Ali je prišlo do zadoščenja pri žrtvah in do ustrezne kazni storilcev, je tudi zame ostalo odprto vprašanje. Vsekakor lahko rečem, da nihče, ne družba kot taka ne Cerkev in njeno vodstvo, ni bil ustrezno pripravljen in opremljen za reševanje teh vprašanj in primerov.
Ko je pred časom papež Frančišek sklical predstavnike Škofovskih konferenc v Vatikan na posvet o spolnih zlorabah, je prosil upokojenega papeža Benedikta XVI, da poda svoje videnje problema. Reakcija svetovnih medijev je bila burna na njegovo tezo, češ da so se spolne zlorabe razbohotile po revolucionarnem letu 1968, ki velja za leto, po katerem so padli tudi vsi dotakratni tabuji, s spolnostjo na čelu.
S to tezo upokojenega papeža se osebno globoko strinjam. Ne nazadnje sem sam sodoživljal to obdobje. Spolna revolucija je zajela vse generacije, še posebej mlade. In v srednjih šolah ni bila nobena redkost, da si je profesor na šolskem izletu »sposodil« kakšno sošolko za par uric ali noč. Ko sem za ta komentar iskal zadnje objave na to temo, sem večkrat naletel na članke, ki so bili umeščeni sredi seksističnih slik na pol golih lepotic. Medij, ki se zgraža nad »pedofilskim katoliškim klerom« hkrati ponuja možnosti za prestopanje mej.
Ta duh detabuizacije spolnosti je počasi prodiral tudi v Cerkev. V veliki meri upravičeno, saj je to bilo neodrešeno področje katoliške in tudi protestantske morale, da o malomeščanski ne govorimo. Kot vedno in povsod, pa je spolna revolucija prinesla s seboj tudi deviacije, zlorabe in nove oblike tabujev. V tem kontekstu je popolnoma jasno, da se je to dotaknilo tudi duhovnikov.
Predvsem se lahko postavi vprašanje, kje je meja med spolno zlorabo in detabiuzirano spolno komunikacijo. Sperry pravi: »Seksualno zdrave osebe gledajo na spolnost pozitivno, se s svojo spolnostjo dobro počutijo in z drugimi lahko navezujejo spolno in čustveno odgovorne odnose, pri čemer ohranjajo ustrezne meje.« Meje pa isti avtor opredeli kot »standarde, pravila ali vedenjski kodeks, ki označuje posameznikov osebni prostor ali okolje ter njegov občutek za varnost in gotovost. Z zdravimi mejami poskrbimo za takšno telesno, čustveno, seksualno in duhovno okolje, ki nas bo varovalo in nas podpiralo /…/ Spolna zloraba je tako kršenje seksualnih mej. Kršilec čustveno, telesno in duhovno vpliva na tega posameznika. Spolna zloraba neogibno poškoduje duševno ranljive ljudi« (str. 27- 28).
Iz povedanih opredelitev je jasno, da obstaja več ravni spolnih zlorab in da imajo le te tudi različne posledice. Danes se prevečkrat vse opredeljuje za pedofilijo. O te vrste seksualnem nasilju lahko govorimo ko odrasla oseba spolno zlorabi otroka, ki je mlajši od trinajst let. Med tem ko govorimo o efebofiliji v primeru spolne zlorabe med štirinajstim in sedemnajstim letom starosti žrtve. Ta meja je določena na podlagi predpostavke, da so osebe starejše od osemnajst let v »celoti sposobne strinjanja s sodelovanjem pri seksualni aktivnosti z odraslim« (str.31).
Vse povedano, kar je na tem mestu mogoče povedati, govori v prid dejstvu, da je potrebno pri spolnih zlorabah govoriti z občutljivostjo tako do žrtve kot do potencialnega storilca. Tudi naši slovenski primeri nas v tem samo potrjujejo. Najmanj, kar je primerno in na kar ne bi smelo v nobenem primeru pristati tudi civilno združenje, je javni linč osumljencev in njihovo objavljanje imen ali celo slik. Na to temo se je po pravici oglasil varuh človekovih pravic, ki je opozoril na problem javne medijske obsodbe storilcev. Civilna iniciativa na svoji spletni strani objavlja domnevne »storilce«!
Sam bi razumel civilno iniciativo kot tisto, ki morda marsikateri žrtvi lahko svetuje in pomaga ter jo spremlja pri sproženih postopkih pred državnimi in cerkvenimi organi. Ne pa da svoje delovanje promovira skozi skrajno problematičen slovenski medijski prostor. Vsi vemo in poznamo primer duhovnika Klopčiča, ki je postal, tako kot Janša v primeru Patrije in Novič v primeru Jamnik, žrtev slovenskega krivosodja, ki znotraj pravosodja sprevrača dejstva in sodne odločitve. Tudi Klopčič je žrtev. Enako lahko trdimo za duhovnika Kmeta. Če kdo res želi priti zadevam do dna in razčistiti vse primere in se zavzeti za vse žrtve, potem mora stati tudi na strani tistih, ki so postali žrtev lažnih, izmišljenih in morda iz koristoljubja ali drugih osebnih konfliktov skonstruiranih ovadb.
Pri vsem razkrivanju in pravičniškem priduševanju, da gre za očiščenje v Cerkvi, me čudi, da nekatere osebe, ki so že bile sakcionirane po cerkveni liniji, ker v določenih ni mogoče dokazati prekrška po civilni strani, ne pridejo v javnost. Kdo torej dela selekcijo med inicialkami ali splošnem govorjenju o homoseksualnem lobiju v Cerkvi in tistimi, katerih slike in polna imena se brez zadržka pojavljajo na ekranih in časopisnih straneh? Kdo o tem odloča in s kakšno pravico ter po katerih merilih?
Ja, prav je, da se žrtvam pomaga in da obstaja tudi civilna institucija, ki je neodvisna od cerkvenih in državnih tovrstnih ustanov. Če prav razumem, nekatere žrtve niso dosegle zadoščenja v cerkvenem postopku. Verjamem, da v določenih primerih to sploh ni možno, ker so posledice dolgotrajne in neozdravljive. V teh primerih je prav, če se postopek ponovi in ugotovi morebitne napake. Kakšna od žrtev ni dosegla zadoščenja pred sodnimi oblastmi ali pa je prav zaradi njih postala žrtev. Tudi v teh primerih bi bilo prav, da civilna iniciativa doseže zadoščenje za žrtve.
Prav pa bi tudi bilo, da civilna iniciativa ne izpostavlja storilcev prej, preden ni popolnoma jasno, katere seksualne meje so bile prekršene in kakšna stopnja kazni je sorazmerna kršitvi. Končno je potrebno vedno imeti pred očmi tudi možnost, da kdo zlorabi civilno iniciativo za svoje osebne ali kakšne druge namene. Skratka, potrebno se je izogniti vsem oblikam manipulacij s spolnimi zlorabami. Najmanj kar potrebujemo, so nove nepotrebne žrtve, katerih imen v javnosti nihče ne bo opral.
