Zgodba Celjana Danila Pšeničnika, ki lahko prisluhnemo TUKAJ, je polna presenetljivih obratov in ima bolj srečno nadaljevanje kot začetek. Danilo se je namreč proslavil kot odličen glasbenik, trobentač, nastopal je že v času, ko so na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani snemali prve oddaje za nastajajočo TV Ljubljana, sedanjo Televizijo Slovenija. Pot ga je vodila po Evropi, dolgo je živel v Švici, a se je vrnil na Jožefov hrib v Celje.
Njegovo otroštvo je bilo sprva lepo, saj je bil sin znanega celjskega trgovca Miloša Pšeničnika. Ta je med vojno celo pomagal partizanskemu gibanju, kot tudi številni drugi, a povojna oblast se je želela dokopati do njegovega premoženja, zato so ga na montiranem procesu, skupaj z drugimi celjskimi trgovci obsodili na smrt in ustrelili. V arhivu se je našel dokument o tem, kako je komunistična partija v času procesa organizirala demonstracije proti celjskim trgovcem:
»Člani partije morajo demonstracijo organizirati ter pritegniti ljudstvo za sabo, da bo demonstracija čisto spontana, prikazati je treba ljudem, kako so delali nepošteni trgovci Stremecki, Pšeničnik, Dobovičnik.«
Desetletni Danilo je s starejšo sestro Mileno še zadnjič v zaporu obiskal očeta, ko je že vedel, da bo nekaj ur kasneje ustreljen. Oče se je od njiju poslovil in jima izročil poslovilno pismo s sledečo vsebino:
»Ljuba žena, hčerka in sinček. Ker je prošnja za pomilostitev zavrnjena in se ne čaka na ponovno pomilostitev našega vodje maršala Tita, se mi dovoljuje, da sporočam svoje zadnje vrstice pred ustrelitvijo. Prosim te, ljuba žena in mati, vzgajaj otroke v duhu časa, in ne pozabite na najvišjega, ki je nad nami. Čas, ki nam je bil sporočen, da se nas justificira, je 11.30, in kakor rečeno, se ustrelitev zgodi danes popoldne. Prosim, da moje truplo, če bo oblast to dovolila, peljete v Celje in ga tam pokopljete. Ker mi je vse premoženje zaplenjeno in ti, kakor tudi otrokoma Mileni in Danilu, ne ostane ničesar, glej, da si od sodišča izposlujete pravice, da bo tebi kakor otrokoma možno še dalje živeti. Prisrčno te pozdravljam, kakor tudi otroka Mileno in Danila, in naj ostane nepozaben vaš oče, atek.«
Mama je čez noč osivela, se spominja Danilo tega podivjanega obdobja. Prisiljeni so se bili prilagoditi novim časom, mama je imela hude psihične težave in skušala je narediti samomor.
Za Danila je bila glasba, s katero se je začel ukvarjati kot gimnazijec, beg iz krute resničnosti. Odraščanje brez očeta ga je zaznamovalo tako, da je imel kar burno mladost, v kateri šola ni bila na prvem mestu.
Mnogo kasneje sta s sestro ugotovila, da ju je Udba ves čas spremljala, za sestro je vohunila celo njena dobra prijateljica.
Kljub temu je doštudiral geodezijo, poglavitna stvar v življenju pa je bila zanj glasba. V pričevanju nam podrobno opiše svojo glasbeno pot, ki je potekala od džeza do narodnozabavne glasbe in drugih zvrsti. Leta 1951 je dobil prvo trobento in igral v številnih zasedbah, tudi z Big bandom. Lepe spomine ima na Jožeta Privška, Dušana Hrena in druge glasbenike. Zanimivo je bilo obdobje, ko je igral v ansamblu Borisa Franka in potoval po Evropi.
Danilo Pšeničnik je naposled pristal v Švici, kjer je dolgo delal kot gradbeni sekretar in si ustvaril lepo kariero. Ves čas je bolj ali manj deloval tudi v glasbi, s to svojo ljubeznijo pa se ukvarja tudi po vrnitvi v domovino, v Martino hišo pri sv. Jožefu. Tu ima zbirko več tisoč dragocenih vinilnih plošč in CD-jev različnih glasbenih zvrsti, ki jih z veseljem predstavi.
