Dirigent in muzikolog Mirko Cuderman, letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, najvišje priznanje za umetnost sprejema s presenečenjem, saj že desetletje ni več dejaven v glasbi. Obenem jo razume kot priložnost, da se spominja časov, ko je še deloval. »Spomini so lepi,« je povedal za STA pred prejemom nagrade.
Cuderman prvi zborovodja Consortium musicum in Komornega zbora RTV Ljubljana
V telefonskem pogovoru s Ksenijo Brišar za Slovensko tiskovno agencijo je leta 1930 rojeni Mirko Cuderman obudil spomin na svoje začetke v zborovski glasbi. Po vrnitvi s študija in po opravljenem doktoratu na Dunaju je leta 1968 ustanovil zbor Consortium musicum, s katerim je ostal povezan več desetletij. Takrat je bil skoraj edini slovenski zbor, ki se je posvečal tudi izvedbi večjih vokalno-instrumentalnih skladb.
»To je bil popolnoma amaterski zbor. Ko sem prišel z Dunaja, sem začel novačiti ljudi, ki imajo veselje do petja, da sem lahko začel delati to, kar sem si zadal,« je povedal dr. Cuderman. Z zborom je izvajal tudi najzahtevnejša vokalno-instrumentalna dela ter pri tem sodeloval z različnimi dirigenti in orkestri. Z njim je posnel tudi prvo celovito predstavitev slovenske cerkvene glasbe v zbirki Musica Sacra Slovenica, ki šteje 23 plošč.
V 80. letih prejšnjega stoletja je nato prevzel vodenje Komornega zbora RTV Ljubljana, ki je bil po njegovih besedah napol amaterski. »Pevci so bili plačani za večerne vaje, pred tem pa so bili v službi v svojih poklicih. In ker so imeli veselje do petja, so v tem zboru sodelovali in za to dobili določen honorar.«
Pri Slovenskem komornem zboru je Mirko Cuderman lahko “delal tako, kot je treba”
Iz želje po še boljšem sestavu, ki bi se ukvarjal samo s petjem, mu je nato na prelomu 90. let prejšnjega stoletja uspelo prepričati takratno republiško kulturno skupnost, da bi potrebovali profesionalni zbor. Sprva so se dogovarjali, da bi novemu zboru materialne stroške, kot so prostor, ogrevanje, elektrika, pokril radio, plače pa ministrstvo za kulturo, minister Andrej Capuder pa je nato po Cudermanovih besedah sklenil, da vse stroške prevzame ministrstvo.
Organizirali so avdicijo, zbrali 35 pevcev in leta 1991 je začel delovati Slovenski komorni zbor, s katerim je Cuderman lahko »delal tako, kot je treba«. To je bil po njegovih besedah samostojen in neodvisen profesionalni zbor. Z njim je še enkrat posnel zbirko Musica Sacra Slovenica na 33 ploščah ter na 55 ploščah izbor posvetne zborovske glasbe v zbirki Slovenska zborovska glasba.
Poleg koncertov v Sloveniji, kjer se je pri izvajanju vokalno-instrumentalnih del komorni zbor večkrat okrepil s pevci Consortium musicum, je Slovenski komorni zbor nastopal tudi v Zagrebu in zamejstvu, se spominja Cuderman:
»V Zagrebu smo imeli svoj abonma, devet koncertov, samo hrvaška komorna glasba. Imeli smo tudi več koncertov letno v Trstu in Gorici. Tudi na Koroškem smo bili vsako leto tri dni v Tinjah na razpolago tistim, ki so se učili zborovodstva v Celovcu.«
Potem se je »spremenila politika, Capuder je odšel, prišel je drug minister in so rekli, da je to preveč razdeljeno, preveč je ustanov, moramo združevati«. Tako so Slovenski komorni zbor pripojili k Slovenski filharmoniji in ga kasneje preimenovali v Zbor Slovenske filharmonije.
Cuderman je Slovenski komorni zbor vodil dve desetletji, pred upokojitvijo leta 2009 je bil nekaj let tudi umetniški vodja Slovenskega okteta. Ob začetku zborovskega delovanja v Ljubljani pa je bil tudi vodja arhiva v Slovenski filharmoniji.
Prešernov nagrajenec je vso svojo aktivno dobo zbiral muzikalije, največ slovenske zborovske skladbe
Ob tem je tudi sam zbiral muzikalije. »V letih sem ogromno stvari kupil, na Dunaju sem bil skoraj vsako popoldne v trgovini z muzikalijami. Prečesal sem vse, kar je bilo na voljo, kar je bilo tiskano. Ker sem menil, da mi bo koristilo, sem to kupoval in po nekaj letih se je tega veliko nabralo,« je povedal Cuderman, ki je notno gradivo zbiral tudi doma:
“Praktično 40 let sem zbiral slovenske muzikalije, ker včasih ni bilo fotokopirnega stroja, da bi razmnoževali tako kot zdaj, ampak je bilo to vse na roko prepisano, in če sem hotel kakšne note, sem se s kolesom odpeljal ali do skladatelja ali do založnika, da sem kupil nove muzikalije, in sem si jih tako nabiral.”
Zbiral je predvsem slovensko zborovsko glasbo, na Dunaju pa je kupoval tudi svetovno glasbeno literaturo, tudi vokalno-instrumentalna dela.
Zbrano gradivo je predal JSKD, ustanovili so Slovenski zborovski arhiv, ki naj bi servisiral zborovodje
Ko je prenehal zbirati to gradivo, se je začel spraševati, komu bi predal tako obsežen arhiv, ki po njegovih besedah obsega kakšnih dvajset omar, visokih do stropa. Zanimanje zanj je pokazal njegov prijatelj Vladimir Kranjčević, dirigent v Zagrebu, ki bi gradivo shranil v tamkajšnjem NUK-u, a se Cudermanu ni zdelo smiselno, saj gre pretežno za slovensko glasbo.
Material je tako predal Javnemu skladu RS za kulturne dejavnosti, s katerim so leta 2013 odprli Slovenski zborovski arhiv v uršulinskem samostanu, da bi bil z več kot 60.000 enotami dostopen strokovni in drugi javnosti:
»Mišljen je bil kot nekakšen center, ki bi servisiral zborovodje z literaturo, saj je sklad že imel zborovski oddelek, ampak le z nekaj notami, minimalno. Tukaj pa je skoraj vse, kar je slovenskega. Zbiral sem tudi plošče, imel sem instrumente, dvojne orgle, pavke, klavir. Potem smo arhiv še razširili: dokupil sem še magnetofon, gramofon, da bi lahko predvajali glasbo. Potem se je zamenjal direktor.«
Arhiv obsega njegovo osebno zbirko in arhiv zbora Consortium musicum, v njem pa so slovenske posvetne in cerkvene glasbene revije, ki so izhajale v Sloveniji, slovenski oratoriji, kantate, maše ter posvetne skladbe slovenskih skladateljev. V njem so tudi zbirke večjih vokalnih opusov evropskih skladateljev, zbirke slovenskih pesnikov, iz katerih so slovenski glasbeniki črpali besedila, plošče, kasete in zgoščenke slovenske ter svetovne zborovske glasbe, domači in tuji priročniki ter sodobne skladbe evropskih skladateljev.
Mirko Cuderman je neizbrisno zaznamoval slovensko zborovsko glasbo
»To je moje življenjsko delo,« je poudaril Cuderman, kateremu je hudo, da arhiv trenutno ne deluje, saj je za njegovo urejanje porabil sedem let. Zelo mu je tudi žal, da »propada ta slovenska značilnost«, saj po njegovih besedah ni naroda na svetu, ki bi imel toliko pevskih zborov.
Cuderman je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ker je s svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij. V utemeljitvi nagrade piše:
»Njegovo umetniško delovanje zaznamujejo premišljen poustvarjalni pristop, estetsko izčiščena interpretacija, skrbna izvedba, muzikalna občutljivost, muzikološka kritična presoja virov, izjemno poglobljeno poznavanje repertoarja in gigantska energija. S tem je Cuderman slovensko zborovsko poustvarjanje, z njim pa slovensko glasbo in kulturo nasploh dvignil na primerljivo mednarodno raven in jo nedvomno neizbrisno zaznamoval.«
