Klasični filolog in prevajalec Kajetan Gantar, letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, je najvišje nagrade za umetnost zelo vesel. Kot je povedal v pogovoru s Ksenijo Brišar za STA pred prejemom, v nagradi vidi priznanje svojemu prepričanju in prizadevanju, da dober prevod ni le plod filološkega znanja, ampak “v svoji konici vrhunska besedna umetnina”.
Dr. Kajetan Gantar meni, da prevod ni niti ne sme postati rutinski. “Ni samo posnemanje, ampak tekmovanje z izvirnikom v silovitosti ustvarjalnega besednega navdiha: ‘Non imitatio, sed aemulatio’.”
Pri svojih 91 letih še vedno prevaja. Pred nedavnim so pri Mohorjevi družbi v prevodu izšla pisma cerkvenega učitelja Hieronima, ki je bil po njegovih besedah naših krajev list in velja za pionirja prevajalske umetnosti. Že v antiki je kot prvi uveljavil načelo, da je treba prevajati “non verbum ad verbum, sed sensum ad sensum” – “ne besedo za besedo, ampak smisel po smislu”.
“Pri tej izdaji je sodelovalo dvajset prevajalcev, meni so bila v prevajanje zaupana pisma med Avguštinom in Hieronimom, ki sta bila ne samo cerkvena učitelja, ampak tudi misleca in tenkočutna stilista, prvi eden najglobljih antičnih filozofov, drugi pa najbolj učen filolog, oba občudovalca Cicerona, ki velja za največjega mojstra klasično izbrušene latinske proze. Tudi sicer se še kdaj spoprimem s prevajanjem kake preveč prezrte antične pesniške umetnine, a to dolgo držim sam zase, dokler mi sad povsem ne dozori,” je pojasnil nagrajenec.
Dve največji grški pesniški umetnini se začenjata z opisom epidemije
S Slovensko tiskovno agencijo se je pogovarjal že jeseni 2020, ko je dopolnil 90 let in ko sta bila Slovenija in svet v primežu zaprtja zaradi novega koronavirusa. Iz njegovih besed je bilo tedaj čutiti, da gre za nekakšno pretiravanje.
Takrat je dejal: “Pred dnevi smo brali, da je zbolel Donald Trump in za njim tudi Melanija, ki je naših krajev cvet, a je že po dveh dneh zapustil bolnišnico. V Atenah pa je v njihovem največjem razcvetu, v Periklovi dobi, sam Perikles, eden največjih takratnih državnikov, z obema sinovoma vred zaradi kuge umrl, pa ni bilo to nič izrednega. In čez 30 let se je v Atenah spet pojavila kuga. Če človek gleda z zgodovinske perspektive, vidi, da to ni nič novega, samo da je bilo smrtnih žrtev neprimerno več kot danes.”
Tudi po enem letu svoje izjave ne bi bistveno spremenil. “Seveda gre danes število žrtev epidemije v tisoče, že v milijone, a treba je pač upoštevati, da je vsa današnja svetovna populacija ničkolikokratnik takratne atenske ali grške populacije, kjer so se podobne epidemije ponavljale v še bolj grozljivih razsežnostih.
Verjetno ni slučaj, da se na primer dve največji grški pesniški umetnini začenjata z opisom epidemije: Homerjeva Iliada z balado o kugi v ahajskem taboru, Sofoklova tragedija Kralj Ojdip pa s kugo, ki vnovič pustoši v Tebah.”
Kajetan Gantar je prepričan, da je parlamentarna demokracija nezrušljiv temelj naše ustavne ureditve
Gantar namreč še vedno vseskozi kritično spremlja dogajanje v družbi, kulturi, medijih, politiki, tudi opozorila o tem, da sta ogroženi demokracija in pravna država, domnevno zaradi pomanjkanja etike. Prepričan je, da je nezrušljiv temelj naše ustavne ureditve v parlamentarni demokraciji, ki naj bi bila podobna tisti, ki jo je utemeljil in opisal Perikles v svojem nagrobnem govoru v čast padlim v prvem letu peloponeške vojne.
Iz tega govora v prevodu Antona Sovreta navaja: “Pri nas ne vlada neznatna manjšina, temveč velika večina. Kar zadeva postave, uživajo v svojih zasebnih zadevah vsi enake pravice, kar pa zadeva uveljavljanje v politiki, se daje prednost znanju, s katerim se odlikuje posameznik. Mi edini imamo človeka, ki se ne meni za politično upravo, ne za miroljubnega meščana, ampak za jalovega trota. Mi smo edini, ki radi pomagamo ne glede na levo in desno in ne da bi računali na dobiček, temveč iz zaupanja, ki ga daje svoboda …”
Kot je pojasnil ob tem navedku, so se politične zadeve v Periklovih Atenah urejale v državnem svetu, ki je štel petsto izžrebanih odgovornih državljanov, kar pomeni, da jih je bilo precej več, kot je poslancev v slovenskem državnem zboru. Ti po njegovih besedah niso smeli biti “apragmones” oziroma “jalovi troti”, ki bi žrebanja in volitve bojkotirali ali s svojo odsotnostjo zasedanja obstruirali, saj so za udeležbo na zasedanju dobivali dnevnico, čeprav le v skromnem in simboličnem znesku dva obola na dan.
“Če k temu dodamo še šest tisoč sodnih porotnikov, lahko rečemo, da v takratnih Atenah ni bilo odraslega moškega, ki bi lahko trdil, da nima možnosti, da bi o čem pomembnem soodločal. Seveda ne mislim, da bi morali mi to ustavno ureditev kopirati, lahko se pa ob njej zgledujemo,” meni Gantar.
Kajetan Gantar prevaja z neomajno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine
Ob trditvah, da je pravna država pri nas ogrožena, pa pripominja, da se pravna država ne gradi na ulici, ker ravno režim ulice, “regime de la rue”, predstavlja največjo grožnjo pravni državi, ampak z delovanjem v krajevnih skupnostih, občinskih svetih, državnem zboru in njegovih komisijah, predvsem pa z dialogom z drugače mislečimi.
“Kar pa zadeva etiko, so njeni najgloblji temelji v zakonskih skupnostih in v okviru družine, tej najmanjši celici, ki je navsezadnje garant našega nacionalnega obstoja, a se ji v resnici posveča vse premalo pozornosti. Vendar tudi tu ni vse tako črno, kot bi se zdelo na prvi pogled. Kot prevajalec Aristotelove Nikomahove etike vem, kako si nekatere fakultete ali študijske smeri prizadevajo za vgradnjo etičnih temeljev v profile svojih diplomantov, tako da so celo kako zlato poglavje iz tega temeljnega etičnega traktata vključile v obvezno študijsko gradivo,” je še povedal nagrajenec.
Gantar je Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel za veličasten prevajalski opus, ki pomeni neprecenljiv prispevek k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije. Večini svojih prevodov je napisal tudi obširne spremne študije, prav tako k nekaterim starejšim Sovretovim prevodom.
»Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine,« piše v utemeljitvi.
